Pozdravljeni.

Stara sem 30 let in že nekaj časa opažam, da imam precej težav z anksioznostjo in predvsem z nenehnim pretiranim razmišljanjem. Ne gre samo za eno konkretno situacijo – zdi se mi, da skoraj vsak dan veliko premlevam, analiziram in se obremenjujem. Včasih imam občutek, kot da se ne znam »odklopiti« in umiriti svojih misli.

Najbolj izrazito se mi trenutno kaže pri vožnji in vozniškem izpitu. Vozniški izpit opravljam že približno 6 let in imam skoraj 100 ur vožnje. Izpita si zelo želim, ker bi mi pomenil ogromno samostojnosti – rada bi lahko sama hodila v službo, peljala otroka kamorkoli in ne bi bila odvisna od drugih pri prevozih.

Hkrati pa si zaradi tega ustvarjam ogromen pritisk. V glavi imam občutek, da bi morala izpit že zdavnaj imeti, da zaostajam za drugimi in da bodo ljudje mislili, da sem lena ali nesposobna. Zaradi tega sem zelo negotova vase in v svoje znanje.

Ko vozim z inštruktorjem, se mi dogaja, da začnem dvomiti v svoje odločitve. Včasih imam občutek, da ne vem več, kaj moram narediti oziroma kot da ne razumem pravil, čeprav sem jih že tolikokrat vadila. Lahko sem prepričana, da imam prav, potem naredim napako in se mi samozavest še bolj sesuje.

Ko sem pod večjim pritiskom, se mi začnejo misli zelo hitro vrteti, hitreje diham, težko se skoncentriram in zaradi tega začnem delati napake. Potem se ujamem v krog: naredim napako → začnem razmišljati, da ne znam → postanem še bolj živčna → še težje se skoncentriram → naredim novo napako.

Čez manj kot dva tedna, 8. 9., imam glavno vožnjo, zato me je trenutno tega zelo strah. Po eni strani si jo zelo želim opraviti, po drugi strani pa imam včasih tako močan strah, da si po tihem želim, da mi ne bi bilo treba iti. Hkrati vem, da bi bilo to verjetno tudi izogibanje strahu, kar me še dodatno frustrira.

Zaradi vsega tega sem trenutno zelo izčrpana, nemirna in obupana. Ne želim odnehati, ker si izpita res želim, ampak imam občutek, da je moj strah močnejši od moje želje in motivacije.

Pomembno pa je, da anksioznost ni prisotna samo pri vožnji. Tudi sicer zelo veliko razmišljam, analiziram in se obremenjujem. Zdi se mi, da me to že ovira v vsakdanjem življenju. Rada bi bila bolj samozavestna, bolj sproščena in da bi znala stvari vzeti bolj »na izi«, ampak trenutno ne vem, kako naj si pri tem pomagam sama.

Zanima me, ali bi lahko šlo za anksiozno motnjo oziroma kaj bi lahko bilo v ozadju. Rada bi dolgoročno rešila ta problem in ne želim samo potlačiti simptomov.

Ker imam 8. 9. vozniški izpit, me zanima tudi, ali obstaja kakšna kratkotrajna in varna možnost, ki bi mi pri tako močni situacijski tesnobi pomagala, da bi lahko vožnjo opravila bolj mirno, vendar bi bila pri tem popolnoma budna in zbrana za varno vožnjo. Ne iščem zdravila, ki bi me uspavalo ali »izklopilo«, saj moram voziti.

Razmišljala sem o propranololu oziroma drugih možnostih, vendar ne želim ničesar jemati na svojo roko. Zanima me, kaj bi strokovno priporočili v takšni situaciji in ali bi bilo smiselno začeti tudi dolgoročno zdravljenje anksioznosti, na primer s psihoterapijo ali zdravili.

Za pomoč bi bila zelo hvaležna, ker imam občutek, da sama tega kroga trenutno ne znam več prekiniti.

Hvala za odgovor.

Pozdravljeni,

sedaj je glavna vožnja že za vami, in resnično upam, da ste jo uspešno opravila. Sicer pa bi v vašem primeru preverila, ali gre za anksiozno motnjo, ali pa je morda izrazita anksioznost le del druge težave. Dostikrat se namreč zgodi, da gre za neprepoznano nevrodivergenco, motnjo aktivnosti in pozornosti ali spektar avtistične motnje. Pri ženskah so, namreč, dostikrat te motnje “maskirane”, neprepoznane in napačno interpretirane.

Torej, prvi korak bi bil raziskati kaj se v resnici pri vas dogaja, potem se lahko pogovarjamo o zdravljenju. Ker zdravljenje je praviloma neuspešno ko zdravimo “napačno” motnjo.

Svetujem vam obisk pri psihiatru ali kliničnemu psihologu da se naredi diagnostika. Do takrat se vam lahko pomaga s simptomatskim zdravljenje, eventualno je tudi omenjeni propranolol možna opcija, je pa uporabna za izbrane primere in le takrat ko ni kontraindikacij.

Lep pozdrav,

Daniela Fiket