KAKO NAJ RAZUMEM TA ODNOS
Z partnerko se poznava že 8 let. Sva starejša. Pred tremi leti sem odšel od nje ( razlog je bil dvom v najin odnos ) vendar sem po nekaj mesecih navezal stike ker sem bil prepričan da je to prava oseba.in sva zopet začela razmerje Preden sem odšel se je zelo trudila za najin odnos; prihajala k meni domov, kuhala, želela da bi se srečala, hodila na sprehode..…Ko sem se vrnil pa se je vse spremenilo. Imam občutek, da je sedaj, ko me ima, ne zanimam več kot človek ( osebna rast, razmerje ) ampak kot nekdo s katerim lahko preživlja lepe trenutke. Nisem idealen moški ker taki ne obstajajo ampak se trudim, še posebej v teh treh letih da bi bil najin odnos lep, bogat, poln, da bi se pogovarjala, da bi se ona počutila ljubljeno, srečno… vendar v mejah tako mojega kot njenega spoštovanja. Včasih ji prinesem rože. Večkrat jo vprašam kaj misli o določenem problemu ker je pomembno tudi njeno mnenje. Večkrat ji povem da je lepa, da jo spoštujem, da mi dosti pomeni, da se želim da sva skupaj..
Ko sva začela razmerje, je to da živim z otroci ni motilo, sedaj pa jo in nerada hodi k meni češ da se ne počuti sproščeno. Moti pa to mene ker si želim več kot le enodnevna srečanja enkrat na teden in sem ter tja kakšna kava ali kratek sprehod – to je zame premalo kot so premalo pogovori po telefonu. Ne živiva skupaj. Ko sem ji rekel da pričakujem več in da predlagam kompromis t.j. da sva skupaj dva dni med tednom ( izmenično eden pri drugem ) ter v soboto izmenično eden pri drugem, je rekla da se bo prilagodila ampak da jo silim v nekaj kar ne zmore. Da pri meni ni sproščena. Meni pa taka srečanja pomenijo pogovor iz oči v oči, dotike, bližino nekoga.… in brez tega ne morem več. Dvakrat sva tako preživela teden, tretjo soboto ko bi morala priti k meni ni prišla. Par dni pred tem je zopet prišlo do prepira in ko je ni bilo sem jo kasneje vprašal zakaj ni prišla je rekla; »saj sva se prepirala«. Prav, sem rekel, lahko bi mi poslala sporočilo; pridem, ne pridem… Ja, je rekla, lahko bi. In pri tem je ostalo.
Stalno mi očita tisti moj odhod pred leti pa neke ženske pa flirtanje pa da sem na družbenih omrežjih… vendar nič od tega ni res in to ji skušam dopovedati. Ona me namreč privlači in druge ženske me res ne zanimajo. Njen očitek da ona na družbenih omrežjih objavlja »naju« jaz pa »sebe« je zame otročji; razen tega ne nisem pristaš družbenih omrežji in ne objavljam se zame partnerski odnos ne dogaja na družbenih omrežjih, poleg tega pa si nekomu zvest v sebi in ne za javnost. Take očitke vedno težje prenašam in tudi o tem sem se skušal pogovoriti z njo pa ne zaleže.
Večkrat sem jih skušal dopovedati da si predstavljam prihodnost in starost z njo ampak imam otroke ki študirajo in živijo z mano. Moji otroci so moja dolžnost dokler niso finančno samostojni ( otroka pridno študirata in si želita samostojnosti zato to zame ni sporno ) ampak zanjo je življenje tukaj in zdaj in ta trenutek. Deloma ima prav saj ne živimo večno vendar imamo tudi odgovornost do otrok in ne razumem kako lahko pričakuje da jih bom kar zapustil in se preselil k njej. Njen otrok je že samostojen in živi sam. Ko sva pred tolikimi leti začela razmerje je to da živim z otroci ni motilo, sedaj pa jo. Ko se skušam pogovarjati o tem je njen odgovor enostaven; ne zmorem. Ko sem imel rojstni dan sem si želel samo to da bi prespala pri meni in ji to tudi povedal. Pa ni. Skušam jo razumeti in ko ji povem, da jo te stvari pred leti niso motile samo reče; ljudje se spreminjamo. Prav, seveda se, ampak jaz v smer kompromisov ona pa v smer vztrajanja pri svojem. Ali to pomeni, da sem jaz tisti ki popušča, ona pa to ve in izkorišča?
Najin odnos je poln majhnih prepirov od tega da pri meni nima povštra, da so rjuhe na moji postelji iz poliestra in ne iz bombaža in zato na njih ne more spati ( po nove rjuhe bi moral z njo ), da nima svoje brisače v kopalnici in da ne ve katera je od koga ( prav, sem rekel, pa bomo dali na brisače začetnice ), da se vrata v spalnico ne zaklepajo ( uredil sem ključe ), da nima svoje hrane s sabo..…Ko je bila zadnjič pri meni sem moral nekaj nujno narediti na računalniku za službo. To sem ji tudi povedal in rekel da bo trajalo samo nekaj minut. Najprej je lepo vprašala, če lahko zamenja rjuhe na postelji. Seveda, naredi.. In čez par minut; nimaš dovolj velikih rjuh.. Imam, poglej malo v omari. Ne nimaš.. ( rjuho sem čez eno uro našel v omari in jo zamenjal sam…). Nato me je vprašala; »kaj naj delam, ko si ti pri meni si vzamem čas zate, nimam kaj delati…«. Malo mi je prekipelo in sem ji odvrnil ( z lepim tonom ) da lahko skuha ali kaj pospravi … Joj, da le ne bi. Slišal sem da ne bo služkinja in da ne bo delala tega ker da ne ve kaj je kje…skratka, zopet slaba volja. Nato sva cel večer sedela v tišini na balkonu. Vmes sem jo vprašal če greva na sprehod. Odgovor; ne, ker se moram preobleči.
Resda pa pravi da naj prihajam k njej in da bom pri njej »kot kralj« kar po pravici povedano tudi drži in me pri njej res »nosi na rokah«. Ampak tam ni moj dom in razumem jo – tukaj ni njen dom vendar obstajajo prilagajanja in kompromisi ( kot sem napisal; jaz en dan pri njej in ona en dan pri meni – vsaj za začetek bi bilo mogoče to dovolj ). Poleg tega živim v veliki hiši pri kateri je vedno kaj za narediti, ona pa v manjšem stanovanju. Ko se skušam pogovarjati o tem zakaj ne prihaja k meni je njen odgovor enostaven; ne zmorem. Skušam jo razumeti in ko ji povem, da jo te stvari pred leti niso motile samo reče; ljudje se spreminjamo in sedaj želim mir. Prav, seveda se, ampak jaz v smer kompromisov ona pa v smer vztrajanja pri svojem. Ali to pomeni, da sem jaz tisti ki popušča, ona pa ve kaj hoče in to želi doseči tudi za ceno prekinitve? Je to izsiljevanje? Po drugi strani pa se privlačiva, imava skupne interese…in mislil sem da je to pogoj za dobro zvezo. Očitno ni.
Spoštovani,
iz vašega zapisa je čutiti, da ste v odnos vložili veliko energije, razmišljanja in pripravljenosti na prilagajanje. Ne opisujete moškega, ki bi se želel izogniti odgovornosti, temveč nekoga, ki si želi bližine, skupnega življenja in prihodnosti. Ob tem pa sem opazila nekaj, kar se skozi vaše pismo ponavlja. Vaša partnerka vam ves čas sporoča, da ne zmore. Vi pa jo poskušate prepričati, da najdeta kompromis. Težava je, da kompromis ni mogoč, če ga želi samo eden. Torej…Pomembno vprašanje ni, ali ima prav ona ali vi. Prav tako ni bistveno, ali so razlog res rjuhe, brisače, otroci ali občutek sproščenosti. V partnerski terapiji pogosto ugotovimo, da konkretni razlogi postanejo simbol nečesa globljega.
Možno je, da se po vašem odhodu pred leti v njej ni več obnovil občutek varnosti. Čeprav sta se ponovno našla, je morda del nje ostal previden in zato danes nezavedno ohranja razdaljo. To bi lahko pojasnilo tudi njene očitke glede družbenih omrežij, drugih žensk in dogodkov iz preteklosti. Po drugi strani pa je treba vzeti resno tudi vaše potrebe. Vi ne zahtevate nemogočega. Želite si več skupnega časa, dotika, prespati skupaj in občutka, da odnos napreduje. To so legitimne partnerske potrebe.
Kar me nekoliko skrbi, je, da se zdi, da sta oba začela drug drugega prepričevati. Vi skušate dokazati, zakaj bi morala več prihajati k vam, ona pa zakaj tega ne zmore. Tako oba porabljata veliko energije za argumente, zelo malo pa za razumevanje čustev, ki se skrivajo pod njimi.
Zato bi vam predlagala drugačen pogovor. Ne o tem, kdo ima prav, ampak o tem kaj se v njej zgodi, ko je pri vas? Česa jo je strah? Kaj potrebuje, da bi se pri vas počutila varno? In hkrati njej ponuditi prostor, da tudi ona sliši vas, ko ji poveste nekaj takega: “Veš, kaj se zgodi v meni, ko vedno znova odideš domov? Ne počutim se pomembnega. Začne me skrbeti, da si prihodnosti ne predstavljava enako.”
Če partner tudi po takšnih pogovorih ostaja pri stavku “Ne zmorem” in ni pripravljen iskati rešitve skupaj z vami, potem se ne sprašujte več predvsem, ali vas izsiljuje. Veliko pomembnejše vprašanje je če je to sploh odnos, v katerem so vaše potrebe sploh lahko uslišane? Ljubezen sama po sebi žal ni vedno dovolj. Dolgoročen partnerski odnos poleg privlačnosti potrebuje tudi pripravljenost obeh, da se približata drug drugemu. Če se približuje samo eden, se bo prej ali slej izčrpal.
Če bi sedela pri meni na terapiji, se ne bi ukvarjala z rjuhami, brisačami ali Facebookom. Ukvarjala bi se z vprašanjem, zakaj se eden že tri leta trudi dokazati, da je varen partner, druga pa kljub temu ostaja na varni razdalji. Prav tam se po mojem mnenju skriva bistvo vajine težave.
Srečno vama želim mag. Eva Erpič
zakonska psihoterapevtka