Invalid in pomoč
Pozdravljeni,
- Sem očetova najstarejša hči in bi bila vesela kakršnega koli nasveta. Oče je prišel v ponedeljek iz bolnice po amputaciji desne noge (nad kolenom) in ker je na invalidskem vozičku smo ga prosili jaz, sestra in najina dva parterja naj še kakšen dan ostane v bolnišnici saj smo vedeli da je pot do hiše nemogoča z katerim koli avtomobilom in da hiša ni primerna zanj ker nebo uspel priti do nekaterih prostorov (sanitarije) vendar je vstrajal pri odhodu domov. Ko smo prisli in je zelel se postaviti na bergle (ima podpazdusne ker ima na levi roki poskodovane prste- že prej bil invalid 3 kategorije in se na navadne nemore upreti) je 2x padel. Od takrat se zaveda da nebi bilo slabo če bi šel v dom in želi iti čimprej. Do takrat bo zelo dolga (njegove osebne zdravnice ni 3 tedne, nadomesti zdravnik je rekel da ga ne pozna in nemore nic pomagat, cakalne dobe v domu so precej dolge in sprejemajo nas 65 letom-oce je star 61 let) in ker je cisto sam in financno ne zmore nihce od nas dodatno zanj poskrbeti (jaz in parter bi rada začela graditi družino) tudi vsakič nebomo zmožni biti ob njemu. Socialna pomoč nam je svetovala kar že vemo in da drugega nemorejo pomagati. Oče tudi odkar je prišel domov ne želi jemati redno tablet in je depresiven. Pri 27 letih si nisem še zamislila takšnega življenja pa čeprav je moj brat tudi z posebni potrebami (poškodba leve strani možganov) in ne želim biti sitna toda že obupujem počasi sama nad seboj in se vsak dan zjočem da sploh zaspim. Razumem da njegove bolečine ne razumem ampak je njegova trma tudi za njegovo slabo in nas skrbi.
Hvala za vsak odgovor ❤️
Tole se zdi, da je prišlo kot strela iz jasnega in kar naenkrat ste se znašli v situaciji, ko ste stisnjeni v kot in nimate praktično nobene izbire. Vsaj tako se zdi v tem trenutku. Kar vam na forumu lahko ponudimo je mesto, kjer se zaupate in poveste svoje dvome, občutke in razmišljanja.
Upam, da se bo kdo oglasi s svojo osebno izkušnjo. Lahko pa pokomentiram, kaj opažam, ko se srečujem z ljudmi v stiski.
Če so odnosi dobri in se zgodi takšna situacija, potem je vse lažje in zadeve po začetnem šoku stečejo. Če pa so odnosi v družini slabi, če že prej ni bilo povezanosti in naklonjenosti, pa je vsaka takšna nesreča lahko pekel za vse vpletene. V tem primeru lahko le poskrbite, da spoštujete svoje zmožnosti in tudi meje, te redno čistite vsa čustva, ki se pojavljajo – od frustracij, razočaranja, jeze, do žalosti in strahov. Če to ne morete s partnerjem, lahko s prijateljicami ali znankami. Če tudi tega ni ali pa se ne želite izpostavljati, pa imate možnost, da se naročite na brezplačen posvet in svetovanje v okviru programa Blizu: https://www.karitas.si/blizu, ki pomaga ljudem, ki se znajdejo v duševni stiski.
Nekako morate poskrbeti zase ne glede na to, kaj se dogaja okoli vas. Želim vam, da vam to uspe čimbolje.