- V srednjih letih se mnogi znajdejo med dvema svetovoma – niso več mladi, hkrati pa se še ne prepoznajo v starosti.
- Ob doseženih življenjskih ciljih se pogosto pojavijo nova vprašanja o identiteti, smislu in tem, kaj nam je zares pomembno.
- Obdobje, ki ga pogosto imenujemo kriza srednjih let, je lahko tudi priložnost za globlje srečanje s samim seboj.
Nekje vmes
Nekje med štiridesetim in šestdesetim letom se zgodi nekaj nenavadnega. Ne zgodi se na točno določen rojstni dan. Ne pride z opozorilom. Spremembe ne opazimo takoj. Nekega dne na nek način ugotovimo, da nismo več čisto taki, kot smo včasih bili.
Nismo več zares mladi. Hkrati pa se tudi ne prepoznamo v predstavah o starosti. Stojimo nekje vmes.
Otroci nekaterih še odraščajo, nekateri so že odšli od doma. Naši starši se starajo in potrebujejo vedno več naše pomoči. Kariera, ki smo jo dolga leta gradili in vanjo vnašali neskončno energije, upanja, entuziazma in vere, nam ne prinaša več enakega navdušenja in zaupanja v našo moč, da bomo lahko spremenili svet na boljše. Telo postaja manj samoumevno. V ogledalu nas včasih preseneti obraz, ki ga poznamo, pa vendar ni več isti.
Navzven je verjetno vse videti povsem naravno, enako kakor včeraj. Nekateri imajo družino, nekateri živijo sami, nekateri imajo službo, nekateri ne več, vsi skupaj pa smo nekako izgubljeni v vsakodnevnih obveznostih. Vse, za kar smo si leta prizadevali in je postalo del našega vsakdana, naše rutine, postaja na nek način preveč; kot da bi dan postal krajši in bi čas tekel hitreje.
Prav zato se nam verjetno včasih poraja občutek, ki ga je težko opisati. Kot da nekaj manjka. Kot da življenje, ki smo ga tako dolgo gradili in izpopolnjevali, nenadoma postavlja nova vprašanja.
Ko cilji niso več dovolj
Prva polovica življenja je usmerjena navzven. Učimo se v šolah in skozi življenjske izkušnje, študiramo, iščemo partnerja, nekateri ga najdejo, drugi ne, ustvarjamo si družino, skrbimo za družino, za otroke, ob vsem tem gradimo kariero. Pred nami so jasni mejniki – nekaj je treba doseči, osvojiti, zgraditi.
Potem pa se zgodi nekaj nepričakovanega. Večina naših ciljev je doseženih. In prav takrat se lahko v naš vsakdan, vtihotapi praznina.
Ne zato, ker bi bilo z nami kaj narobe. Ampak zato, ker vprašanje ni več: »Kaj moram še doseči?« Vprašanje postane: »Kaj mi je zares pomembno?« To je drugačno vprašanje. Bolj tiho in prav zato zahtevnejše.
Kriza ali prebujenje?
Obdobje, ki ga opisujem je navadno poimenovano »kriza srednjih let«. Beseda kriza srednjih let načeloma zveni dramatično; pogosto si pod tem predstavljamo impulzivne nakupe, nenadne odločitve ali velike življenjske preobrate. V resnici pa je za mnoge od nas ta prehod veliko bolj nežen in tih.
Lahko se kaže kot nemir, kot občutek, da živimo življenje, ki nam ne ustreza več povsem, postaja nekako pretesno. Lahko se nam kaže kot vprašanje, zakaj nas stvari, ki so nam bile nekoč pomembne, ne izpolnjujejo več.
Morda pa le ne gre za krizo, morda gre za povabilo življenja, da se ponovno srečamo s seboj.
Izgube, o katerih redko govorimo
V tem obdobju življenja se pogosto srečujemo tudi z izgubami, ki jih okolica ne opazi. Ne žalujemo le za ljudmi včasih žalujemo za različicami sebe. Za sanjami, ki se niso uresničile. Za možnostmi, ki smo jih pustili za seboj. Za mladostjo, ki se počasi poslavlja. Za predstavo, da imamo pred seboj še neomejeno časa.
To žalovanje je resnično, četudi ga težko poimenujemo in ni vsesplošno razumljeno, poimenovano, nagovorjeno… vendar vseeno potrebuje veliko več prostora, kot si ga običajno dovolimo vzeti, zahtevati in ob vsem tem še pričakovati sočutje.
Kako naprej?
Ko človek vstopa v drugo polovico življenja, se zgodi nekaj pomembnega; počasi začne odlagati vloge; ni več samo starš, ni več samo partner, ni več samo nekdo, ki trdo gara na svoji poklicni poti, ni več samo nekdo katerega dnevna rutina mu kroji vsakdan.
In takrat se prikrade vprašanje, tiho in nepričakovano; »Kdo sem, ko odložim vse to, kar počnem? Kje je smisel?« Odgovora ne najdemo takoj, poraja se počasi. Med pogovori. V odnosih. V samoti. Predvsem pa v trenutkih iskrenosti do sebe.
Verjamem, da je prav to ena izmed najpomembnejših nalog tega življenjskega obdobja; ne v ponovni izgradnji novega življenja, ampak z ljubeznijo prepoznati in sprejeti sebe, kakršen sem zdaj in tukaj.
Niste sami
Če se morda včasih sprašujete, kam izginja prejšnja gotovost in rutina vsakdana, če čutite nemir, praznino ali potrebo po spremembi, to ne pomeni, da ste zašli. Ste na mestu, kjer nas je veliko, čeprav o tem redko govorimo. Na negotovem mestu med mladostjo in starostjo. Med tem, kar je bilo in tem, kar šele prihaja. Na mestu, kjer se ne sprašujemo več predvsem o tem, kaj bomo postali, naredili, spremenili…, ampak o tem kdo v resnici smo. In morda je to eno najpomembnejših vprašanj v življenju, ki si jih v tem trenutku lahko zastavimo.
