Spoštovani,

pišem, ker sem se znašla v položaju, ki mi povzroča stisko in ne vem, kako naj se s situacijo soočim.

Namreč: moja 15-letna hči je skozi naporen in boleč pogovor z mano priznala, da se ne čuti kot ženska in da so ji tudi všeč ženske. Opažala sem sicer, da se je v zadnjem času oblačila bolj “fantovsko” (ohlapni puloverji, čisto NIČ dekliškega/ženskega in kratko se je ostrigla – pa še to ne čisto kratko, pač krajši paž) in sem sklepala, da je to faza (tudi nečakinja je imela podobno – očetovi puloverji/majice in široke hlače). Pred dobrim letom je imela hči krizo, ko mi je v joku in veliki stiski priznala, da ne zmore več – da čuti pritisk zaradi “vsega”, da ne ve, kaj se dogaja, da je v slabi koži. Takrat je bil izvor njenih težav ustrahovanje in dolonilni odnos sošolcev, čaprav zdaj sklepam, da je takrat zaznala spremembe pri sebi, ki jih ni znala oz. zmogla in upala ubesediti. Nemudoma smo ji priskrbeli pomoč (psihoterapijo) in njeno počutje ter nasploh vedenje se je izboljšalo – spet je bila nasmejana, navihana, pozitivna. Potem sem spet zaznala, da je nekaj drugače, da mora biti nekaj narobe. Večkrat sem jo nagovarjala, se z njo pogovarjala, družila, ji dala občutek, da ni sama, obenem pa nisem želela siliti vanjo, ker to ne obrodi rezultatov.

Od nekdaj že imava ritual, da se zvečer pogovoriva o dnevu, da skupaj zmoliva, da mi pove, kaj jo muči. In ko sem ji nazadnje dala samo čas, da se je izjokala in povedala, kaj jo res muči, sem ostala brez besed. Izpovedala se je namreč, da so ji všeč punce, da zavrača svoje žensko telo in da želi postati fant, moški. Povedala sem ji, da jo imam brezpogojno rada. To brezprizivno drži. Moja materinska ljubezen je popolnoma enaka. Skrb pa neskončno, nepopisno večja. Ne spim, ne jem, pretvarjam se, da je vse v redu, v meni pa se vse krči od strahu zanjo (zanj).

Skrbi me, kako (in v kolikšni meri) bo speljala tranzicijo. Kakšne težave bo zato imela v svetu? Kako bo sprejeta? Ali se bo res podvrgla tako brutalnemu maličenju svojega telesa, da si bo dala spremeniti genitalije? Kaj če ta poseg spodleti (za kar je zelo visoka možnost)? Ali bo imela v zdravstveni mapi napisano, da ima “motnjo” (kar je uradni zapis, ki omogoča spremembo spolne identitete)!! Ali jo bo družba imela za spako? Kako naj jo/ga zaščitim pred vsem tem? ….

Obenem se sprašujem, če sem jaz “kriva”, da je tak(a)? Sem naredila kaj narobe? Kako, zakaj zavrača sebe kot žensko? … Sama sem tipična ženska – v smislu urejenosti (ne pretirane, a imam rada krila, obleke, pete …). Gledam naše skupne slike in iščem “znamenja”, ki pa jih nikoli ni bilo  – igrala se je s punčkami, oblačila barbike, z bratom sta imela “tradicionalno” delitev vlog pri igri, izbirala si je dekliška oblačila, imela dolge lase …. Od kod torej takšen odklon?? … Razumem istospolno usmerjenost, zavračanje lastnega telesa pa me boli, skrbi in žalosti … Je to moja “krivda”? …

Bili smo čisto običajna družina, zdaj pa se sprašujem, koliko sploh poznam svoja otroka …

In smešno, kot se že sliši – žalujem, da ne bom več imela hčere … Ko jo (ga) obejmam, je to še vedno moja punčka, obnaša se tako, kot se je – pride se pocarkljat, poišče moj objem, se stisne k meni, ko gledamo skupaj TV, mi pove o svojem dnevu …. Imam jo/ga neskončno rada in obenem se mi trga srce, da ne more biti “normalna” najstnica. Najhuje je, ker vem, da so drugačni ljudje v družbi vedno stigmatizirani in odrinjeni; že itak je odraščanje (in odraslost) težko, če si tako drugačen, pa je še toliko težje …

In kaj, če si premisli? Če čez npr. 5 let ugotovi, da je vseeno ženska in želi živeti kot ženska, pot nazaj pa ne bo več mogoča …..

Mnogo lažje bi sprejela, če bi bila “samo” lezbijka, transnpolnost me pa neskočno skrbi – zaradi nje/njega same(ga)…

Ne vem pa niti, kako naj to povem možu. Hči (sin?) pričakuje, da prebijem led, a enostavno ne vem, kako. Pa mož ni kakšen “bav-bav”, ki bi bil homofob ali zelo strog ali čustveno otopel; je nasprotje tega, a enostavno ne vem, kako se tega lotiti…

Žalujem za svojo hčerko, ne morem verjeti, da si želi tako spremembo. In sem dvojno (trojno?) žalostna, ko sem povedala dvema prijateljicama, katerih odgovor je bil:”to pa res ni čisto nič hudega; čisto normalno je in zato pa res nimaš kaj skrbeti”. Sama tako ne čutim – zame je grozno žalostno, ker izgubljam svojo lepo, nežno, luštno hčer in ne vem, kako naj pomagam otroku pred tako spremembo. katerega starša to ne bi skrbelo???? Takega iz jekla, vejretno.

Kot rečeno: neskončno imam rada tega svojega posebnega otroka in ne bi je/ga zamenjala, hkrati pa me vse našteto zgoraj skrbi in žalosti.

Prosim za kakšen nasvet, usmeritev, profesionalni pogled.

Kam se lahko obrnemo starši, ki v takih situacija tudi potrebujemo podporo?

Spoštovani,

vaše misli, čustva in vprašanja so razumljiva in zelo na mestu. Menim, da se prijateljice motijo, če vam sporočajo, da gre za nekaj povsem nepomembnega in da zato nimate razloga za skrb. Mogoče so vas želele predvsem dobronamerno potolažiti.

Iz vašega pisma je razvidno, da imate hčer iskreno radi, da jo želite razumeti in da vas predvsem skrbi zanjo. To se mi zdi pomembnejše od vseh oznak in opredelitev, ki se v takšnih situacijah pogosto znajdejo v ospredju.

Vprašanja spolne identitete, spolne usmerjenosti in odnosa do lastnega telesa sodijo med najbolj kompleksna področja človekovega psihološkega razvoja. Znanost na tem področju še nima vseh odgovorov. Raziskujejo se biološki, razvojni, psihološki, družinski, vrstniški in širši družbeni dejavniki, pri posamezniku pa ni mogoče vnaprej vedeti, kateri od njih imajo največjo vlogo. Prav zato se mi zdijo previdnost, odprtost in pripravljenost na raziskovanje pomembnejše od hitrih zaključkov v katerokoli smer.

V svoji praksi sem spremljal nekaj podobnih zgodb, zato iz njih ne morem sklepati na splošno. Pri teh primerih smo se v terapevtskem procesu predvsem posvečali psihološkim dejavnikom, kot so osebna zgodovina, odnosi, samopodoba in doživljanje sebe. Pri nekaterih so se skozi takšno raziskovanje odprla pomembna vprašanja in razlage, ki jih sprva niso prepoznali. Bioloških dejavnikov pri svojem delu ne morem neposredno raziskovati, zato o njih tudi ne morem podajati zaključkov. Prav zato se mi zdi pomembno, da se človek najprej čim bolje razume in da pomembne odločitve sprejema premišljeno, ob upoštevanju različnih možnih vidikov svojega doživljanja.

Če se odločite, ste kadarkoli dobrodošli na pogovor tudi pri meni. Lahko mi napišete elektronsko sporočilo in se dogovorimo za termin. Skupaj lahko poskusimo bolje razumeti, kaj vaša hči doživlja, kako vi kot starša doživljata nastalo situacijo ter kako se v tem obdobju čim bolj mirno in premišljeno orientirati. Pogosto je že to, da starši bolje razumejo dogajanje in pridobijo nekaj dodatnega psihološkega znanja, pomemben vir opore tako zanje kot za otroka.

Ob tem bi vas rad spodbudil, da ne podcenjujete svoje vloge staršev. Pri petnajstih letih je vaša hči še vedno v obdobju intenzivnega razvoja, oblikovanja identitete in iskanja sebe. Menim, da ni potrebno, da se v tej situaciji umaknete ali prepustite vseh odločitev njej sami. Nasprotno – pomembno se mi zdi, da ostanete aktivno vključeni, da se izobražujete, postavljate vprašanja, skušate razumeti dogajanje in odgovorno opravljate svojo starševsko vlogo. To ne pomeni, da hčerki vsiljujete svoje poglede, temveč da ji ob strani stojite kot odrasli osebi, ki ji pomagata sprejemati premišljene odločitve v obdobju, ko sama še odrašča.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić