V vsakdanjih odnosih se pogosto ponavlja zanimiv vzorec. Ljudje, ki delujejo najbolj zbrano, so pogosto tisti, ki so se najhitreje naučili nositi breme tišine in predvsem zato, ker so ugotovili, da veliko njih ne zna ravnati z iskrenostjo.

To se vidi v službah, družinah, partnerstvih, prijateljstvih … Nekateri preživijo stvari, ki jih drugi niti ne opazijo in ravno zato delujejo tako mirno.

Najbolj zanimivo pa je to: Ko tak človek končno spregovori, ga veliko ljudi sploh ne sliši. In šele takrat se pokaže, kdo je bil del njegove tišine.

Zanima me, kako drugi vidite ta pojav v vsakdanjih odnosih?