V tem članku boste prebrali:
- Zakaj se v srednjih letih pogosto začnemo spraševati, kdo smo brez svojih življenjskih vlog.
- Kako se skozi leta spreminjajo partnerstvo, prijateljstva in odnos do otrok.
- Zakaj je iskren pogovor o staranju, osamljenosti in novih začetkih pomemben za duševno zdravje.
Ko so otroci majhni, se učimo skrbeti.
Ko odrastejo, se učimo spuščati.
Ko smo mladi, gradimo identiteto.
Kasneje se sprašujemo, kdo smo brez vseh vlog, ki smo jih nosili desetletja.
Ko skrb za druge postane način življenja
Po dolgem času spet sedim za mizo in tuhtam, kaj naj napišem, da premostim ves ta čas, ko na forumu nisem bila aktivna, ko sem delala druge stvari kot takrat med korono, ko sem poskusila biti koristna, miriti in tolažiti. In svetovati, kako preživeti kvaliteten čas s svojimi otroki tudi takrat, ko je negotovost stalnica vsakdana.
V tistem času sem pisala za mlade družinice; o njihovih novorojenčkih, malčkih, neprespanosti, prvih velikih odgovornostih, partnerstvu sredi vsakdana in vseh tistih tihih vprašanjih, ki pridejo skupaj z začetki novih odgovornosti.
Ista vprašanja se vračajo skozi vsa življenjska obdobja
Nekaj let je minilo od takrat in v zadnjem času so se mi porajale misli, kako se pravzaprav ista vprašanja vračajo skozi vsa življenjska obdobja – le v drugačnih oblikah. Kakor da so vsa življenjska obdobja povezana med seboj z enakimi skrbmi in dilemami.
Ko moramo svoje otroke spustiti v njihov svet
Nekoč držiš majhno ročico in se učiš, kako nekoga zaščititi, naučiti hoditi. Potem pride čas, ko ta majhna roka zraste, spustiti jo moraš in z njo spustiti svojega otroka v svet, v njegovo zgodbo, po samo njegovi poti. Ki ni več del tvoje, ampak je samo njegova.
Kje smo med vsemi vlogami ostali mi?
Dolga leta skrbiš za druge. Nekega dne pa se, po dolgih letih, končno vprašaš, kdo si pravzaprav ti. Kje so ostale tvoje želje, tvoja pričakovanja, tvoje sanje? Se jih še spominjaš? Ali so ostale nekje globoko pod vsakdanom; služba, otroci, položnice … Kje smo ostali, kam je šel čas?
Partnerstva, prijateljstva in občutek osamljenosti
Partnerstva se spreminjajo, telo se spreminja, nekateri partnerski, družinski in prijateljski odnosi se poglobijo, drugi zvodenijo, ljudje se zbližamo ali oddaljimo. Nekateri so osamljeni tudi takrat, ko so obdani z dolgoletnimi prijatelji, nekako ni več tistega nekaj.
Druga polovica življenja prinese nova vprašanja
V življenje se počasi in tiho prikradejo vprašanja o minevanju, bolezni, osamljenosti, pa tudi o miru, bližini, drugačnem smislu in novih oblikah svobode, nežnosti.
Potrebujemo prostor za iskren pogovor o staranju
Zato je ta forum pomemben. Je prostor, kjer se lahko pogovarjamo o srednjih letih in staranju brez pretvarjanja. O utrujenosti in lepoti. O skrbi za starše. O vlogi babice ali dedka. O partnerskih krizah. O žalovanju. O tem, kako ostati živ tudi v obdobju, ki ga družba pogosto prehitro odrine na rob.
Ne vračam se z velikimi odgovori. Vračam se predvsem z občutkom, da si ljudje tudi v teh življenjskih obdobjih zaslužimo prostor, kjer smo lahko slišani. Zato se vračam na forum, kjer se lahko pogovarjamo o srednjih letih in staranju, kjer je prostor za pogovor o prehodih, odnosih, izgubah, novih začetkih in vsem, kar prinese druga polovica življenja.
Ne kot nekdo, ki ima odgovore, ampak kot nekdo, ki verjame, da je pomembno, da o teh temah govorimo iskreno in brez sramu.
Lepo mi je, da sem lahko spet z vami.
Jasna Dolamič Gričar
