Po ozki, s trnjem obrasli stezi sem se spustil do obale in se pri tem opraskal. Tam je bivakiral narkoman, ki je do tja lahko prišel le po isti poti. Ali bi se lahko okužil s HIV-om oziroma hepatitisom B ali C, če sva se oba opraskala na istem trnu?
To vprašanje s foruma Med.Over.Net odpira vprašanje tveganja pri vsakodnevnih poškodbah kože in stiku s predmeti na prostem. Čeprav je strah pred okužbami, kot so HIV, hepatitis B (HBV) in C (HCV), ob stiku s krvjo razumljiv, je ključno vedeti, kakšna je dejanska možnost za prenos virusov v takšnih okoliščinah. Na dilemo je odgovorila Nina Pirnat, dr. med., specialistka epidemiologije.
Za prenos HIV ali hepatitisa ni dovolj le stik s trnom
Kot pojasnjuje epidemiologinja, za prenos okužb, ki se prenašajo s krvjo, niso dovolj zgolj površinski stiki ali hipotetične sledi krvi na predmetih v okolju. “Za prenos okužb, ki se prenašajo s krvjo, je potreben stik z okuženo krvjo ali drugo telesno tekočino na način, ki omogoča vstop virusa v telo,“ je pojasnila epidemiologinja.
To pomeni, da bi moral biti prisoten neposreden stik s svežo okuženo krvjo v količini, ki omogoča prenos virusa. Suh trn v naravi, ki bi se ga nekdo morda dotaknil ali se ob njem opraskal že prej, ne predstavlja realnega tveganja za okužbo s HIV ali hepatitisom.
Kaj pravijo uradni viri o prenosu HIV?
Uradne smernice Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) in ameriškega Centra za nadzor in preprečevanje bolezni (CDC) so pri načinih prenosa HIV jasne. Virus se prenaša:
- z nezaščitenimi spolnimi odnosi,
- z neposrednim stikom okužene krvi s krvnim obtokom druge osebe,
- s souporabo igel in drugega pribora za injiciranje drog,
- z okužene matere na otroka (med nosečnostjo, porodom ali dojenjem).
Pri tem CDC izrecno poudarja, da se HIV ne prenaša z vsakodnevni stiki ali prek predmetov v okolju. Virus zunaj človeškega telesa namreč izjemno hitro izgubi sposobnost za okužbo, še posebej ko se kri na zraku posuši.
Kaj pa hepatitis B in C?
Po navedbah Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) se hepatitis B in hepatitis C prenašata predvsem prek okužene krvi. Najpogostejši načini prenosa so:
- souporaba igel in pribora za injiciranje drog,
- transfuzije nepreverjene krvi,
- medicinski posegi z nesterilno opremo,
- nezaščiteni spolni odnosi (pogosteje pri hepatitisu B),
- neposreden stik okužene krvi z odprto rano ali sluznico.
Čeprav lahko virus hepatitisa B v določenih okoliščinah zunaj telesa preživi dlje kot HIV, strokovnjaki poudarjajo, da je za okužbo potreben dejanski prenos okužene krvi v telo. Površinski stik s trnom, na katerem ni vidne sveže krvi, v praksi ne predstavlja realnega tveganja za okužbo.
Večja nevarnost je lahko tetanus
Čeprav strah pred HIV ali hepatitisom v takšni situaciji ni upravičen, epidemiologinja opozarja na drugo tveganje – tetanus. Tetanus povzroča bakterija Clostridium tetani, ki se lahko nahaja v zemlji, prahu ali na umazanih predmetih v naravi. Okužba lahko nastane tudi skozi manjše vbodne rane ali praske. “Pri opraskaninah ali vbodninah s trnom se bojimo predvsem zaprtih vbodov oziroma okužbe s tetanusom,” opozarja Nina Pirnat, dr. med., specialistka epidemiologije.
Kot navaja NIJZ – Cepljenje odraslih, odrasli potrebujejo poživitveni odmerek proti tetanusu vsakih 10 let. Cepljenje je priporočljivo obnoviti tudi ob poškodbi, če je od zadnjega odmerka minilo več časa.
