Izgorelost v sodobni družbi ni več neznanka. Pri ženskah se pogosto kaže v specifičnih odtenkih – skozi nenehen občutek krivde, čustveno izčrpanost in telesne težave, ki jih v hitrem tempu vsakdana lahko spregledamo. Ne gre le za posledico prenatrpanih urnikov, temveč za kompleksen preplet osebnostnih pričakovanj in sistemskih obremenitev.
O tem, kje se konča običajna utrujenost in začne resna stiska, zakaj ženske izgorevajo drugače kot moški ter kako v procesu okrevanja reorganizirati ne le svojega dela, temveč celotno družinsko dinamiko, smo se pogovarjali z doc. dr. Anjo Plemenitaš Ilješ, dr. med., specialistko psihiatrije z Oddelka za psihiatrijo UKC Maribor. Kot opozarja, za izgorelost ni čudežne tablete, je pa pot do okrevanja mogoča s pravilno podporo in pravočasnim ukrepanjem.
Ali se izgorelost pri ženskah kaže drugače kot pri moških? Obstajajo kakšni specifični čustveni ali fizični znaki, ki jih ženske spregledajo?
Po mednarodni klasifikaciji bolezni, ki jo uporabljamo v Sloveniji, izgorelost ni opredeljena kot samostojna duševna motnja ali bolezen, ampak kot problem, povezan z življenjsko situacijo in funkcioniranjem. V klinični praksi se izgorelost uporabljala predvsem za opis stanja, za katerega so značilni kronična izčrpanost, zmanjšana psihofizična zmogljivost, občutek preobremenjenosti, upad delovne učinkovitosti, pogosto tudi motnje spanja, kognitivna utrudljivost, razdražljivost in različne telesne težave. Te težave se pogosto prekrivajo s simptomi anksiozno-depresivnih duševnih motenj, tako da se le-te lahko ob bolj pomembno izraženih simptomih sopojavljajo ali nasledijo.
Med spoloma se določeni simptomi izgorelosti različno pokažejo. Za ženske je značilno, da je pogosteje bolj izražena emocionalna izčrpanost v primerjavi z moškimi, ki pa pogosteje navajajo simptome depersonalizacije in cinizma.
Ženske pri izgorelosti pogosteje navajajo, da imajo konstanten občutek izčrpanosti, prisotni so pogosti občutki preobremenjenosti in krivde, čez cel dan je prisotna tesnoba ali občutek notranje napetosti, pogosto so pridruženi telesni simptomi (kot so glavoboli, prebavne težave, palpitacije, utrujenost in bolečine po telesu). Ob tesnobnosti so potem pridružene še težave z vzdrževanjem koncentracije, oteženo je razmišljanje in nespečnost.
Moški z izgorelostjo se lahko pogosteje kažejo kot razdražljivi, cinični ali nestrpni, o stiski manj govorijo in jo bolj izrazijo z vedenjem, zaradi česar so pogosteje konfliktni, se umikajo, uporabljajo več alkohola ali drugih psihoaktivnih snovi.
Kje je meja med “samo utrujenostjo” in začetkom izgorelosti?
Za utrujenost je značilno, da je krajšega trajanja in pomeni manjši upad funkcioniranja. Ko gre zgolj za utrujenost, pride po razbremenitvi v relativno kratkem času do izboljšanja: denimo zadostuje lahko pomoč sodelavca v službi ali drugega družinskega člana pri obveznostih doma, ali pa prost vikend oziroma nekaj dni dopusta, da se oseba umiri in naspi. »Samo utrujene« ženske imajo tudi še vedno ohranjen občutek smisla in lastne kompetentnosti.
Pri izgorelosti pa se simptomi kopičijo in postopoma stopnjujejo, prisotni so značilni občutki telesne in psihične izčrpanosti in cinizma. Pri izgorelosti je značilno, da je potrebna daljša in večja razbremenitev v časovnem okvirju več mesecev, da se postopoma povrne funkcionalnost.
Kakšno ukrepanje se svetuje, kdaj bi morala ženska obiskati strokovnjaka – in koga?
Strokovno pomoč je smiselno poiskati ob izraziti utrujenosti, ki traja več kot mesec, in se ne popravlja z običajnim počitkom preko vikenda ali dopusta, ter so ji pridružene pomembne motnje spanja, upad delovne učinkovitosti, redno pojavljanje tesnobe, razdražljivosti in so prisotni telesni simptomi brez jasne razlage, ali se ob tem oseba pretirano poslužuje alkohola, pomirjeval (lahko tudi prenajedanje ali kompulzivno delo) smiselno poiskati strokovno pomoč.
Najprej se svetuje pregled pri družinskem zdravniku, ki s telesnim pregledom in osnovnimi laboratorijskimi preiskavami izključi morebitne telesne bolezni. Potem so v pomoč klinični psihologi, ki z anamnezo in psihološkimi testi opredelijo osebnostno naravnanost, nato pa z usmeritvami ali psihoterapevtskimi intervencijami pomagajo pri bolj učinkovitem spopadanju z izgorelostjo.
Pri pomembno izraženi izgorelosti se priporoča obravnava pri psihiatru, ki z usmeritvami ali dodatno simptomatsko podporo (lahko tudi z zdravili) ali indicirano dolgotrajnejšo bolniško odsotnostjo lahko učinkovito pomaga.
Pomembno je tudi, da specialisti medicine dela vplivajo na delovno-organizacijsko obremenitev oziroma razbremenitev – z omejitvami izmenskega dela, nočnih dežurstev ali lajšanje drugih obremenitev.
Kako na izgorelost vplivajo različna življenjska obdobja?
Pomembni ženski mejniki so povezani tudi s hormonskimi spremembami in življenjskimi vlogami, ki se spreminjajo in predstavljajo povečano tveganje za pojav izgorelosti.
Obdobje materinstva je lahko zelo lepo in čustveno, obenem pa tudi naporno in predstavlja dodatno tveganje za pojav izgorelosti, še posebej, če mama nima ustrezne podpore na organizacijskem in čustvenem področju v domačem okolju.
Ženskam je v primerjavi z moškimi težje tudi pri uveljavljanju na poklicnem področju, kar je prisotno preko različnih kultur in okolij. To pomeni za ženske več napora in delovne zagnanosti in tudi odrekanje prostočasnim aktivnostim ali spancu, ki so pomembni za regeneracijo.
Obdobje perimenopavze pomeni tudi hormonsko nihanje in različne obremenjujoče telesne simptome kot tudi psihološke spremembe, kar vodi v povečano tveganje za izgorelost, saj so ženske v tem obdobju praviloma še vedno polno delovno aktivne z različnimi zadolžitvami tudi v domačem okolju.
Ali je kakšen tip osebnosti bolj podvržen izgorelosti?
Izgorelost je rezultat neugodnega stika med osebnostnimi značilnostmi in kronično preobremenitvijo. Pri osebnostni naravnanosti in ranljivosti za izgorelost je pomembno kako visoka pričakovanja si posameznik postavi, da morajo biti izpolnjenja, da je zadovoljen in koliko je vrednotena delavnost ali storilnost.
To pomeni, da so bolj tvegani za pojav izgorelosti tisti, ki imajo:
- perfekcionistične vzorce (disfunkcionalno obliko pretirane odgovornosti),
- samokritičnost,
- težave s postavljanjem meja in pretirano prilagodljivostjo,
- nagnjeni k miselnim premlevanjem ali ruminacijam (proces ponavljajočega se, neproduktivnega premlevanja negativnih misli, preteklih napak ali skrbi).
Kakšen je proces zdravljenja in okrevanja po izgorelosti?
Prvotno je pomembna pravilna prepoznava, kjer imajo pomembno vlogo družinski zdravnik, psiholog/psihoterapevt in psihiater.
Zgolj razbremenitev in počitek nista dovolj. Okrevanje praviloma zahteva večnivojski pristop in sicer razbremenitev, ureditev spanja in osnovnih fizioloških funkcij psihološko/psihoterapevtsko obravnavo ali psihiatrično pomoč. Zelo pomembna je sprememba obremenitev tudi v prihodnje, kar zajema tako organizacijsko kot psihično spremembo.
Po začetni razbremenitvi je pomembno preveriti, ali je prisotna kakšna druga duševna motnja in ustrezno zdraviti oboje. Včasih so potrebna tudi zdravila s katerimi lajšamo pomembno anksiozno-depresivno simptomatiko ali kronično nespečnost, ki se lahko z izgorelostjo prekriva.
V nadaljnjem poteku obravnave pa je pomembno uravnoteženje ponovnih obremenitev, odnosa do dela, perfekcionističnih vzorcev in način regeneracije.
Imate kakšen nasvet: Kako postaviti meje v družbi, ki pričakuje vse več?
Družba je z eksponentnim razvojem in informiranostjo izpostavljena večjim pričakovanjem in zahtevam, meje pa si postavljamo sami. V tem hitrem tempu je pomembno ohranjati stik s svojimi vrednotami in pravilno razporeditvijo svojega časa. Opažam, da mlajše regeneracije boljše razmejijo, koliko so pripravljeni investirati v delovno uspešnost na eni strani in na drugi strani prosti čas in na ta način lovijo boljše ravnotežje za regeneracijo.
Intenzivno pehanje za materialnimi dobrinami ne vodi nujno v duševno ravnovesje, zato se je dobro občasno ustaviti in preveriti pri sebi, ali so možnosti drugačnih meja, ker družba jih za nas ne bo postavila.
Kako lahko partner in družinski člani podprejo žensko, ki okreva po izgorelosti?
Partner in drugi družinski člani imajo zelo pomembno vlogo pri podpori ženske, ki je pogosto zaposlena in ima več vlog tudi v domačem okolju.
Pomembno je, da je podpora bližnjih pri izgorelosti funkcionalna na način, da pride do zmanjšanja obremenitve, zaščite počitka, prevzem dela odgovornosti kot tudi podpora reorganizaciji vsakodnevnih zahtev. Poleg tega je zelo pomembna čustvena podpora in razumevanje. To konkretno pomeni, da se ženski pomaga, da ni več sama glavna koordinatorka družine, da partner pomaga držati meje, ki jih sama pogosto ne zmore, drugi člani družine pa prevzamejo pomoč pri varstvu otrok in drugih gospodinjskih opravilih. Za vse to pa je potrebna primerna komunikacija. Včasih pri tem pomagajo psihologi, psihoterapevti ali psihiatri.
