Ko oseba z demenco hodi gor in dol - kaj narediti v tistem trenutku?

Ena najpogostejših prošenj, ki jih dobim, je zelo preprosta: “Povejte mi točno, kaj naj naredim, ko se to zgodi.”

In tukaj je treba nekaj povedati zelo jasno in pošteno. Zelo težko, skoraj nemogoče je napisati nekaj, kar bo veljalo za vse. Demenca ni ena bolezen. Ljudje niso enaki. Situacije niso ponovljive. Kar danes deluje, jutri morda ne bo.

In to ni vaša napaka. Zelo pogosto se takšne situacije zgodijo ravno takrat, ko je svojec že povsem na robu.

Najprej kratka, a nujna razlaga

Ko oseba z demenco hodi gor in dol, ne hodi brez razloga. Hodi, ker ne zna več povedati, kaj se dogaja v njej.

• Hoja je lahko izraz notranje tesnobe, zmedenosti, izgube občutka varnosti, potrebe po nadzoru ali preobremenjenih možganov.
• Hoja ni vedenjski problem. Hoja je govorica telesa, ko besede niso več dostopne.

Zato si moramo zastaviti drugo vprašanje:

Ne: kako jo ustavim? Ampak: kaj mi s tem vedenjem sporoča?

Kaj lahko naredite v tistem trenutku

Najprej presodite: je hoja nevarna ali samo nemirna?

Če oseba ne pada, se ne zaletava in ni izrazito izčrpana, hoje ni treba takoj ustaviti. Včasih je več škode narejene s siljenjem v sedenje kot s hojo samo.

Vprašanje “Kaj je narobe?” pogosto ne pomaga, saj oseba tega ne zna več razložiti. Namesto tega poimenujte stanje. Na primer: “Vidim, da ti je težko,” ali “Hodiva malo skupaj.”
Ne zahtevajte odgovora.

Kratek čas osebo spremljajte. En ali dva kroga, brez razlag in brez popravljanja. Pogosto se tempo sam umiri, napetost popusti in oseba se sama ustavi.

Spremljanje pogosto pomiri bolj kot ustavljanje.
Ko se nemir nekoliko zmanjša, ponudite eno jasno sidro. Ne izbire, ne razlage.
Na primer: “Zdaj bova malo sedela tukaj,” ali “Tukaj je topel čaj.”
Najprej pomiritev, šele nato preusmeritev.

Če se nemir stopnjuje ali postane nevaren, zmanjšajte hrup in dražljaje. Preverite osnovne potrebe, kot so potreba po stranišču, žeja ali bolečina. Govorite malo, mirno in odločno.

V takih trenutkih pomaga stavek: “Jaz sem tukaj. Zdaj bova tukaj skupaj.”

V krizi ne razlagamo. V krizi vodimo.

Kaj storiti, če oseba odriva stran

Če oseba z demenco odrine, to praviloma ni agresija, temveč obrambni odziv. Oseba je prestrašena, preobremenjena ali ne razume situacije.

V tistem trenutku se ustavite in stopite korak nazaj. Znižajte tempo in glas. Ne stojte neposredno pred osebo, pustite ji prostor.

Ne jemljite osebno. Ta odziv ni uperjen proti vam.

Ko se napetost nekoliko zmanjša, poimenujte stanje, ne vedenja. Na primer: “Vidim, da ti je preveč,” ali “Vidim, da si prestrašena.”

Pomembno je, da ne razlagate in ne držite osebe na silo. Odrivanje je pogosto zadnja meja, ki jo telo postavi, ko besede niso več mogoče.

Kaj si je pomembno zapomniti

• Če danes nekaj deluje, jutri morda ne bo.
• Če nekaj ne deluje, to ne pomeni, da ste naredili kaj narobe.
• Pri demenci ni univerzalnih receptov, so pa bolj ali manj varni odzivi.
• Najpomembnejše pa je naslednje: Pri demenci ne rešujemo hoje. Rešujemo stisko, ki jo hoja izraža.