Maja je sedela v čakalnici. Telefon je držala v roki, a ni vedela, koga bi sploh poklicala. Zdravnik je rekel: “Odločiti se boste morali vi.” V tistem trenutku je Maja postala nekdo, ki se mora odločati namesto drugega človeka.
Mogoče poznate ta občutek.
Če ste to že doživeli, veste, kako pride najprej tišina. Nato stisk v prsih. In misel, ki se ne da utišati:
“Kaj, če se odločim narobe?”
O čem vse svojci odločajo namesto osebe z demenco?
Ko govorimo o odločanju namesto osebe z demenco, večina najprej pomisli na velike medicinske posege. Operacije. Zdravljenje. Soglasja.
A resnica je veliko širša. In veliko bolj vsakdanja. Svojci zelo pogosto odločajo o stvareh, ki so nekoč sestavljale človekovo identiteto.
O bivanju
Ali bo oseba še ostala doma.
Ali je okolje še varno.
Ali je potreben odhod v dom.
In kdaj je tisti trenutek, ko skrb preseže zmožnosti ljubezni.
O zdravljenju in negi
Ali nadaljevati agresivno zdravljenje.
Ali so dodatni posegi smiselni.
Ali je cilj še podaljševanje življenja ali predvsem kakovost.
O vsakdanjih stvareh, ki niso več samoumevne
Kaj bo jedel.
Kaj bo oblekel.
Kdaj bo šel spat.
Ali se bo umival zdaj ali kasneje.
Majhne odločitve, ki se čez dan naberejo v tiho izčrpanost.
O denarju in pravnih zadevah
Plačevanje položnic.
Upravljanje pokojnine.
Podpisi.
Pooblastila.
In strah, da bi kdo izkoristil ranljivost.
O odnosih
Kdo sme na obisk.
Kdo osebo pomirja.
Kdo jo vznemiri, pa čeprav z dobrim namenom.
Kdaj zaščititi – in kdaj pustiti.
Tiha stiska, o kateri se premalo govori
In tukaj se začne stiska, ki je pogosto nevidna.
Občutek krivde, še preden je odločitev sploh sprejeta. Strah, da boste naredili preveč ali premalo. Dvomi, ki se vračajo ponoči, ko je vse tiho. Osamljenost, ker imate občutek, da ste edini, ki to nosi.
In tisto vprašanje, ki ga vsi poznamo: “Kaj pa če?”
Ni odločitev tista, ki boli najbolj. Boli odgovornost.
Kako sprejeti odločitev, ko odločaš namesto nekoga drugega?
Ko pride trenutek, ko morate odločati namesto osebe z demenco, svojci pogosto mislijo, da morajo vse nositi sami. Da morajo biti močni, hitri in odločni.
Pa ni tako. Prvi korak ni odločitev. Prvi korak je pogovor. S strokovnjakom. Z zdravnikom. Z nekom, ki razume posledice, tveganja in možnosti. Če vam en pogovor ne da miru, imate pravico do drugega mnenja. To ni dvom vase. To je odgovornost.
Drugi korak je čas. Kolikor ga situacija dopušča. Odločitve, sprejete v paniki, ostanejo v človeku dlje kot tiste, ki so sprejete z razumevanjem.
Tretji korak je deljenje bremena. Pogovor z družino. S svojci. Ne zato, da bi kdo drug odločil namesto vas, ampak zato, da odločitev ne ostane samo na vas.
Ko breme nosi samo en človek, postane pretežko. Ko ga razdelimo, ostane človeško.
Ni popolnih odločitev
In še nekaj, kar se redko pove na glas: ni treba, da je odločitev popolna. Dovolj je, da je najboljša možna v tistem trenutku.
Odločate z informacijami, ki jih imate. Z ljubeznijo, ki jo čutite. In z namenom, da zaščitite dostojanstvo človeka. Če ravnate po tem, potem ste naredili dovolj.
Skrbite za osebo z demenco … in imate občutek, da ne zmorete več?
Da dajete vse od sebe – pa še vedno dvomite, ali delate prav. Niste sami. In obstajajo konkretni načini, kako si olajšati vsak dan.
Vabljeni na celodnevno podporno delavnico za svojce, kjer dobite razumevanje, jasne odzive in prostor zase.
𝗠𝗮𝗷𝗵𝗻𝗮 𝘀𝗸𝘂𝗽𝗶𝗻𝗮 (𝗺𝗮𝘅. 𝟭𝟮 𝗼𝘀𝗲𝗯)
Ker verjamem, da vsak potrebuje prostor, kjer je res slišan.
- 𝟭𝟲. 𝟱. 𝟮𝟬𝟮𝟲 (9:00-17:00), Cerklje na Gorenjskem – Grajski oddih
𝗣𝗿𝗶𝗷𝗮𝘃𝗲 𝗱𝗼 𝟬𝟳. 𝟬𝟰.: 𝟮𝟭𝟬 evrov
𝗣𝗿𝗶𝗷𝗮𝘃𝗲 𝗽𝗼 𝟬𝟳. 𝟬𝟰.: 𝟮𝟯𝟬 evrov
V ceno je vključeno:
- celodnevna delavnica v majhni skupini z osebnim pristopom na vaših konkretnih situacijah
- kosilo
- strokovno gradivo
Prijavite se na: povej@spomnim.se (do zapolnitve mest)
