Pozdravljeni,

Star sem 29 let in pišem, ker bi rad dobil kakšno usmeritev ali izkušnje glede psihološke podpore oziroma testiranja.

Navzven funkcioniram precej stabilno, poslovno in v vsakdanjem življenju sem odgovoren in zanesljiv. Po naravi pa sem bolj zadržan, predvsem v odnosih. Potrebujem veliko časa, da nekomu zares zaupam in pogosto sem distanciran od drugih. Zavedam se, da me to včasih ovira pri vzpostavljanju pristnih odnosov, ki si jih sicer želim.

Že dalj časa sem anksiozen. V preteklosti sem imel obdobje paničnih napadov, ki so se zdaj nekoliko umirili, vendar v sebi še vedno pogosto čutim notranjo napetost, nemir in stalno pripravljenost na nekaj slabega. Ko sem v večji stiski, se lahko odzovem impulzivno ali pa neprijetna čustva (predvsem jezo) zadržim in jih obrnem nase. Opažam tudi, da pogosto nimam razumevanja za določene lastnosti ali vedenja pri drugih- če mi kaj ni všeč se hitro odmaknem od osebe, četudi sem z njo imel prej ok izkušnje. Zelo sem načelen in se razočaram v ljudi, ki so kot kameleoni- spremenijo mnenje, da bi se prilagodili okolju ali trendom.

Ko skušam razumeti sebe pomislim tudi na vpliv družine, iz katere prihajam – mama je bila ali zaščitniška ali odmaknjena, oče pa čustveno hladen in odsoten. Z očetom imam danes precej distanciran odnos, z mamo pa dokaj v redu, čeprav ji nekatere stvari še vedno zamerim.

Ne želim si postavljati diagnoz sam, a veliko sem bral o borderline osebnostni motnji in se do neke mere prepoznam v njej. Rad bi se o tem pogovoril z strokovno osebo. Zanima me, na koga se je smiselno obrniti (psiholog, psihiater), kako poteka psihološko testiranje ter ali ima kdo izkušnjo, da mu je to pomagalo pri boljšem razumevanju sebe.

Hvaležen bom za vsako izkušnjo ali nasvet. Hvala vsem, ki si boste vzeli čas za odgovor.

Pozdravljeni,

ker se področje psihološkega testiranja strokovno umešča predvsem v delo psihologov in kliničnih psihologov, sem za ta del pojasnila prosila kolegico Ljiljano Cimeša, univ.dipl.psihologinjo. Njen celoten odgovor navajam spodajv nadaljevanju.

Pozdravljeni,

najprej bi rada povedala, da vaš zapis kaže na dober vpogled vase in je zelo dobra osnova za nadaljnje delo. Glede vašega vprašanja o psihološkem oziroma osebnostnem testiranju: v takšnih primerih je smiselno, da se obrnete na strokovnjaka – psihologa ali kliničnega psihologa. 

Psihološko testiranje ni namenjeno “etiketiranju”, temveč boljšemu razumevanju posameznika, njegovih čustvenih vzorcev, načinov soočanja s stresom, odnosnih stilov in osebnostnih značilnosti. Testiranje običajno poteka v več korakih. Najprej se opravi poglobljen klinični pogovor, kjer se govori o vaših izkušnjah, odnosih, simptomih in življenjskem ozadju. Nato sledijo standardizirani psihološki vprašalniki in po potrebi drugi testi, ki pomagajo osvetliti področja, kot so anksioznost, čustvena regulacija in osebnostne poteze. 

Pomemben del procesa je tudi povratna informacija, kjer psiholog rezultate razloži v razumljivem jeziku in poda priporočila za nadaljnje korake. Na podlagi opisanega se pogosto izkaže, da gre za kombinacijo anksioznosti, povečane notranje napetosti in odnosnih vzorcev, ki imajo korenine v zgodnjih izkušnjah, ne nujno za osebnostno motnjo. Prav zato je strokovna ocena koristna, saj pomaga razločiti, kaj se dejansko dogaja, in katera oblika pomoči bi bila najbolj ustrezna. Veliko ljudi poroča, da jim je testiranje pomagalo, ker so lažje razumeli svoje odzive, se manj obsojali in bolj jasno videli, na čem je smiselno delati v terapiji. 

Pogosto je naslednji korak vključitev v psihoterapevtski proces, kjer se te teme postopoma in varno obravnavajo. Vaša odločitev, da poiščete strokovno podporo, je razumen in pogumen korak. Želim vam, da najdete ustreznega strokovnjaka, ob katerem se boste počutili dovolj varno za nadaljnje raziskovanje sebe. 

Lep pozdrav,

Ljiljana Cimeša

Z vidika psihiatrije bi dodala še nekaj pomembnih poudarkov. V vašem zapisu so prisotni dolgotrajna anksioznost, notranja napetost in pretekli panični napadi. To so področja, kjer je poleg psihološkega testiranja smiselna tudi psihiatrična ocena, predvsem zaradi natančne diferenciacije med anksiozno motnjo, motnjami razpoloženja in osebnostnimi potezami.

Kar zadeva borderline osebnostno motnjo: posamezne lastnosti, ki jih opisujete (impulzivni odzivi v stiski, intenzivna čustva, težave v odnosih), same po sebi še ne pomenijo osebnostne motnje. Za postavitev diagnoze mora biti prisotna širša, trajna in funkcionalno pomembna nestabilnost na več področjih življenja. Iz vašega zapisa je razvidno, da funkcionirate stabilno in odgovorno, kar je klinično pomemben podatek. V praksi je pogosto najbolj smiselno: opraviti poglobljen klinični razgovor, po potrebi vključiti psihološko testiranje nato pa glede na ugotovitve oblikovati načrt obravnave (psihoterapija je pri težavah z regulacijo čustev temeljna; farmakološka podpora je lahko koristna pri izraziti anksioznosti ali paničnih napadih).

Vaša pripravljenost, da poiščete strokovno pomoč namesto samodiagnosticiranja, kaže na dober vpogled in zrel pristop.

Lep pozdrav, 

Daniela Fiket