Pozdravljeni,

imam nekaj vprašanj v zvezi s svojimi težavami.

Star sem 24 let, z duševnimi težavami sem se prvič srečal pri 16. letih. Začelo se je z depresijo, nato privzdignjenim razpoloženjem, samomorilnostjo,… Bil sem večkrat hospitaliziran in dobil sprva diagnozo bipolarna motnja, pred dvema letoma pa shizoafektivna motnja, mešani tip. Imam tudi simptome OKM-ja in disociativnih motenj (depresonalizacija, derealizacija).

Zaradi duševnih težav sem na pobudo psihiatra opustil študij in se prijavil za poklicno rehabilitacijo na Soči, ki sem jo zaključil in pridobil status nezaposljivosti.

Tekom bolezni sem menjal veliko zdravil, a kljub temu nisem stabilen več kot 2-3 tedne. Po navadi gre za malenkosti, na katere se pretirano odzovem, a se zavedam, da so res malenkosti. Včasih je že ena misel dovolj, da se mi razpoloženje drastično poslabša. Navadno gre za spore z mamo, s katero se razumeva bolj tako-tako, včasih pa, kot že rečeno, ena negativna misel, naj si bo katera koli že. Sam se je točno zavedam in jo znam v grobem racionalizirati, a ne zmorem zaustaviti čustvenih reakcij. Scenarij je nato vedno takšen, da moram dvigniti antidepresiv, ki mi nato za 2-3 tedne fantastično izboljša razpoloženje, nato pa se cikel ponovi. Vse to je zame zelo naporno.

Kar se tiče terapije, dobivam depo Zypathere, Zolrix v tabletah, Solian, Lamictal in Brintellix. Predvsem glede slednjega se mi zastavlja vprašanje, ali ga je v mojem primeru smotrno jemati. Sicer me napolni z energijo in precej hitro prime, a je nevaren zaradi hipomanije. Moj psihiater pravi, da je to nekako najboljša opcija, sam pa glede na vse to nisem preveč prepričan. Zanima me, če obstaja še kakšno boljše zdravilo, ki bi omogočilo trajnejšo stabilnost, ne da bi moral prepogosto prilagajati dozo.

Odločil sem se tudi za pogostejšo obravnavo pri psihologu, čeprav ne vem, koliko mi bo ta v resnici pomagala. V preteklosti mi kaj pretirano ni.

Hvala in lep pozdrav.

Pozdravljeni,

to kar opisujete, da majhna misel ali konflikt sproži zelo močno čustveno reakcijo, čeprav racionalno veste, da gre za malenkost, sploh ni redek pojav pri ljudeh z bipolarno ali shizoafektivno motnji, ljudeh z motnjami regulacije čustev ali kroničnim stresom oz. travmatičnimi izkušnjami.

Pomembno je razumeti, da problem ni v misli, ampak v regulacijskem sistemu, ki je zelo občutljiv. Ker čustvena reakcija nastane hitreje kot racionalna kontrola, racionalno razumevanje, “razumem, da je to malenkost”, žal, ne zadošča.

Pri bipolarni motnji in shizoafektivni motnji redkokdaj eno zdravilo zadošča. Pomembni so trije sloji stabilizacije: 1. Biološka stabilizacija (stabilizatorji razpoloženja, spanje, ritmi dneva- prehrana, gibanje, socialni stiki); 2. Regulacija stresa (konfliktni doma so lahko stalni sprožilec, ali ste razmišljali o drugih možnostih?); 3. Psihološke strategije (učenje regulacije čustev, prepoznavanje sprožilcev, stabilizacija živčnega sistema).

Pri shizoafektivni motnji ni enega “popolnega”zdravila, dostikrat je potrebno prilagajati zdravila individualno, pravtako tudi odmerke zdravil, za kar je predpogoj odlično sodelovanje med psihiatrom in pacientom.

Predlagam vam, da začnete voditi preprost dnevnik razpoloženja, kjer zapisujete: spanje, zdravila, razpoloženje, sprožilce. V nekaj mesecih se pogosto pokažejo jasni vzorci., na katerih je potem lažje delati.

Vaša situacija ni enostavna, vendar vse to kar opisujete ni neobičajno. Z leti in izkušnjami se pogosto motnja stabilizira, je pa potreben čas, sodelovanje z izbranim psihiatrom in ustrajnost. In imam občutek, po načinu kako pišete in kako dobro razumete svoje funkcioniranje, da vam bo uspelo.

Lep pozdrav,

Daniela Fiket