Pozdravljena Tina,

mi je bilo kar hudo, ko sem brala vaše sporočilo. Najbolj se me je dotaknil del, kjer ste napisala, da ste večkrat že jokala med spolnim odnosom in da to ni bilo opaženo. Spolnost naj bi bilo nekaj, kar obema prinaša užitek in sprostitev, ne pa sila, ponižanje, zloraba. Ta jok je namreč pomemben signal, vaše doživljanje, s katerim sporočate, da vam ta spolnost ni v užitek! V odnosu in v spolnosti je ključno, da sta prisotna dva človeka z dvema telesoma in s potrebami obeh! Ne gre za to, da bi moral eden vedno ugajati drugemu, da ta drugi lahko uživa. Spolnost naj bi bila prostor, kjer se oba lahko počutita varno, slišana in upoštevana.

Zelo razumljivo je, da želite, da je partnerju lepo. Veliko ljudi v odnosu poskuša najprej poskrbeti za drugega. Toda, če ponavljajoče ignoriramo lastne meje in potrebe, telo začne reagirati z odporom, žalostjo ali celo bolečino. Sproščenost (tudi pri analni spolnosti) se lahko zgodi, ko se počutimo varno ob partnerju in varno se počutimo takrat, ko so upoštevana naša čustva in doživljanja!

Vprašanje, ki si ga postavljate: “Kako naj sama pri sebi sprejmem, da drugače ne bo nikoli?” je znak, da bi rada še bolj zavrnila občutke, ki vam jih sporoča vaše telo. In meni se poraja vprašanje, kako to, da vaše potrebe v tem odnosu nimajo prostora?

In mogoče bi bilo pomembnejše vprašanje to, kaj pomeni za vajin odnos, če partner ni pripravljen upoštevati vaših mej in časa, ki ga potrebujete, da boste lahko začela uživati. Kakšen odnos je to, če je partnerju vseeno za vaš užitek? No, fetiši in želje sami po sebi niso problem. Problem pa postane takrat, ko ena oseba vztraja pri svoji želji kljub temu, da drugi povzroča stisko.

V zdravem odnosu je spolnost vedno stvar dogovora, spoštovanja in prilagajanja obeh. Vaše telo ima pravico reči ne. In vaša meja je enako pomembna kot njegova želja.

Morda bi bilo za vaju zelo dragoceno, da o tem govorita še enkrat! Ne samo o tehniki spolnosti, ampak o tem, kako se v tem odnosu počutite in kaj potrebujete, da bi bila spolnost tudi za vas varna in prijetna.

Če pa partner tega ni pripravljen slišati, potem to ni več samo vprašanje spolne prakse, ampak vprašanje spoštovanja v odnosu.

Vaše občutke je vredno vzeti resno.

mag. zakonskih in družinskih študij, Eva Erpič
http://www.evaerpic.si

Pozdravljeni, najlepša hvala za vaš odgovor.

Težava je v tem, da sem odraščala v zelo neljubeči družini. Oče je bil težek alkoholik, mama pa je bila vedno v nekem svojem svetu in pogosto psihično čisto odsotna in podrejena očetu. Nihče me nikoli ni naučil samospoštovanja in ljubezni do same sebe, zato menim, da se mi sedaj v odnosu s trenutnim partnerjem dogaja to, kar se.

Pred njim sem imela še nekaj partnerjev. Pravzaprav sem jih za svoja leta (stara sem 30) imela kar precej, če se spomnem za nazaj, in z vsemi je bilo vedno podobno. Vse jim je bilo dovoljeno, samo zato, da so bili oni zadovoljni. Jaz … jaz pa sem v sebi vedno trpela, samo zato, da bi jim ugodila.

Trenutni partner je na veliko področjih boljši od vseh mojih bivših in ima določene lastnosti, ki ga ločijo od drugih ter ga naredijo drugačnega. Pomoje ravno zato vztrajam v tem odnosu, saj po svojih preteklih izkušnjah mislim, da boljšega verjetno ne bom našla. Kljub temu pa sem v tem razmerju pogosto nesrečna, žalostna in neizpolnjena, tudi v službi me to pogosto ovira.

Zelo ga imam rada in mislim, da ima tudi on mene. Vendar ima zelo močan ego in ponos ter je … težko najdem pravo besedo … morda preveč samozavesten zame.

Zelo rada bi se s kakšnim strokovnjakom pogovorila o svojih težavah, vendar mi finančna situacija tega žal nikaor ne dopušča in omogoča.

Kljub temu sem vam zelo hvaležna in vesela, da ste si vzeli čas in mi odgovorili. Lepo vas pozdravljam, T

Pozdravljena,

iz tega, kar ste napisala, je zelo jasno, da ste odraščala v okolju, kjer niste dobila tiste osnovne čustvene opore, ki jo otrok potrebuje. Niste se čutila opaženo, pomembno in vredno ljubezni. Ko tega v otroštvu ne dobimo, se zelo pogosto zgodi, da v odraslih odnosih nezavedno ponavljamo podobne vzorce: veliko dajemo, se prilagajamo in potiskamo svoje potrebe na stran, samo zato, da bi ohranili odnos.  Zato ni nič nenavadnega, da opisujete, da ste v odnosih pogosto dopuščali stvari, ki so vas v resnici bolele. To ni znak vaše šibkosti, ampak pogosto posledica tega, da vas nihče ni naučil, kako postaviti meje in kako svoje potrebe postaviti ob bok potrebam drugega.

Razumljivo je tudi, da ob trenutnem partnerju čutite razdvojenost, ker ga imate radi in vidite njegove dobre lastnosti, hkrati pa v odnosu doživljate žalost in neizpolnjenost. Takšna notranja ambivalenca je zelo pogosta pri ljudeh, ki so v otroštvu izkusili veliko pomanjkanja bližine.

Pomembno je vedeti, da si zaslužite odnos, v katerem se boste lahko počutila slišano, spoštovano in čustveno varno! Ljubezen do drugega človeka ne bi smela pomeniti, da morate ob tem vedno znova zapustiti sebe.

Razumem tudi, da vam finančna situacija trenutno ne omogoča terapije. Če boste imeli možnost, je pogovor s strokovnjakom lahko zelo dragocen prostor, kjer človek počasi začne graditi drugačen odnos do sebe. Do takrat pa je lahko že majhen korak v smeri tega, da začnete bolj opazovati svoje občutke in si dovoliti, da so tudi vaše potrebe pomembne.

Želim vam veliko poguma in nežnosti do same sebe na tej poti.

Lepo vas pozdravljam,

Eva