Pozdravljeni, partner žal obožuje analni seks. Jaz ga pa nikakor ne morem. Partner ima tako močan fetiš na analo da dobesedno vsakič ko seksava morava nujno tudi analno, pravzaprav vaginalni spolni odnos traja samo prvih 30-40 sekund in potem takoj zamenja na analo. Jaz mu pustim, ker želim da je njemu lepo. Večkrat sem zaradi tega celo jokala med samim spolnim odnosom tako hudo in odveč mi je že ta analc (on pa tega sploh ni videl da jokam). Pogovorila sva se in on ne želi ničesar spremeniti ali se prilagoditi. Stara sva 30 in 31. Kaj naj naredim da jaz sama pri sebe sprejmem dejstvo da z njim drugače ne bo nikoli ? Hvala in lp, Tina.

Če ti je analc odveč, to ni zate! Zbodlo me je tudi dejstvo, da sploh ni opazil tvojega joka. Kako naprej? Ni ti treba po nepotrebnem trpet. Komu na čast? Pa če bi fant bil sadist, a bi se mu pustila mučiti, kljub temu, da nisi mazohistične sorte? Dobro premisli, če je vredno ostati v taki vezi!

Vem da mi ni treba ampak žal ga imam tako zelo rada, je res da v tej ljubezni večinoma trpim in sem žalostna ampak ga imam žal rajši kot samo sebe.

Tvoja ljubezen ni nič drugega kot odvisnost od odnosov. Ljubezen je medsebojno razumevanje, spoštovanje, sodelovanje… in vse, pri čemer je obema lepo. Uživanje enega na račun drugega pač ne spada v ljubezen. Kdaj se boš naučila postaviti meje? Ne samo z besedami, bolj z notranjo gotovostjo, da se tako ponižujočih odnosov ne greš več! Kaj ne vidiš, da tvojih občutij sploh ne upošteva? Ko boš dozorela v tem spoznanju, ti bo končno vseeno, če se razideta.

Težava je v tem, da sem odraščala v zelo neljubeči družini. Oče je bil težek alkoholik, mama pa je bila vedno v nekem svojem svetu in pogosto psihično čisto odsotna in podrejena očetu. Nihče me nikoli ni naučil samospoštovanja in ljubezni do same sebe, zato menim, da se mi sedaj v odnosu s trenutnim partnerjem dogaja to, kar se.

Pred njim sem imela še nekaj partnerjev. Pravzaprav sem jih za svoja leta (stara sem 30) imela kar precej, če se spomnem za nazaj, in z vsemi je bilo vedno podobno. Vse jim je bilo dovoljeno, samo zato, da so bili oni zadovoljni. Jaz … jaz pa sem v sebi vedno trpela, samo zato, da bi jim ugodila.

Trenutni partner je na veliko področjih boljši od vseh mojih bivših in ima določene lastnosti, ki ga ločijo od drugih ter ga naredijo drugačnega. Pomoje ravno zato vztrajam v tem odnosu, saj po svojih preteklih izkušnjah mislim, da boljšega verjetno ne bom našla. Kljub temu pa sem v tem razmerju pogosto nesrečna, žalostna in neizpolnjena, tudi v službi me to pogosto ovira.

Zelo ga imam rada in mislim, da ima tudi on mene. Vendar ima zelo močan ego in ponos ter je … težko najdem pravo besedo … morda preveč samozavesten zame.

Mislim da bi potencialni razhod bil zame lahko celo usoden …