Hana Klaut, dr. dent. med., je predana mlada zobozdravnica, ki jo najbolj osreči pacientov sproščeni nasmeh, spotoma pa je tudi slovenska Miss Universe, ki nosi krono s sproščeno nevsiljivostjo in pripoveduje o življenjskih križpotjih s hudomušno primorsko očarljivostjo.
V svojo zobozdravnico se je zaljubil že Andrej Šifrer. Zdi se, kot bi bil Zoboblues napisan za vas. Ženstveno lepotico, ki je izbrala sveder.
Na odločitev o študiju je zagotovo vplivala mami, ki se ji je zdel zdravniški poklic vedno tako plemenit. Pa tudi to, da je bil mlajši bratec kot otrok zelo bolan, štirikrat je imel meningitis in enkrat sepso z multiorgansko odpovedjo. Bilo je kar hudo, kot družina smo ogromno časa preživeli v bolnišnicah. Infekcijska klinika je bila že skoraj moj drugi dom. Zdravnike sem zmeraj čakala s široko odprtimi očmi in upala, da bodo prinesli kakšno dobro novico. Bilo je težko obdobje za vso družino, tako za odnose kot na splošno za našo psiho. Sem pa dobila zelo veliko željo po tem, da bi znala zaščititi sebe in svoje. Da veš, za kaj gre, in jim znaš pomagati, če je treba. Želela sem se sicer vpisati na splošno medicino, a mi je zmanjkalo 0,3 točke. Na dentalno medicino sem se vpisala samo zato, ker sem mislila, da se bom tako najlažje prepisala nazaj na splošno. A človek obrača, življenje obrne. Na predavanjih sem videla, da sploh ni slabo. Zdela so se mi zanimiva, predvsem pa so me osvojili ljudje. Vsi so bili zelo sproščeni in prijazni. Najprej me je skrbelo, ker sem imela občutek, da bodo kolegi zelo ambiciozni in tekmovalni, takšen odnos pa mi ne ustreza najbolj. Danes pa so to moji najbližji prijatelji. Takrat sem se odlično vklopila med »dentalce« in si rekla, da lahko še eno leto ostanem. Ugotovila sem, da je dentalna medicina svet v malem. Ne bom trdila, da je dentalna medicina tista ena in edina stvar, ki sem jo hotela opravljati od začetka do konca svojih dni. Ampak človek jo vzljubi.
Kako pa ste preživeli svobodna študentska leta?
Na začetku študija nisem bila najboljša študentka. Pravzaprav je »ne najboljša« podcenjujoč izraz. V srednji šoli sem bila strašna perfekcionistka, morala sem biti na vseh tekmovanjih, potem pa prideš na faks in so kar naenkrat vsi nekaj posebnega, vsi so na neki drugi ravni. Najprej sem se morala sprijazniti, da sem tam, kjer sem, torej totalno povprečje. Že bolj v minus. Kar naenkrat sem bila tisti »average Joe«. Spraševala sem se, kako je zdaj to možno. Pomembna prelomnica je bila tudi ta, da sem se odselila od doma in se hitro ujela v pasti in radosti študentskega življenja. Takrat sem imela prvega fanta, pri katerem sem preživela precej časa in nisem hodila na predavanja. Tja sem prišla na »svetega nikoli«. Še zdaj se spomnim izpita iz biofizike. Mislila sem si, da bom za snov potrebovala en večer pred izpitom, tako kot sem bila navajena iz srednje šole. No, predelala sem uvodni poglavji, preostale snovi pa mi v tako kratkem času sploh ni uspelo prebrati. Investirala nisem nič in temu primerni so bili rezultati. Ponavljala sem prvi letnik, moj perfekcionistični jaz pa je takrat umrl. Spet sem si morala zgraditi osebno identiteto in opredeliti svoje vrednote. Spraševala sem se, kdo sploh sem. Nisem bila več super uspešna Hana, ker sem ponavljala.
Kako ste se pobrali po tej izkušnji, ki je niste pričakovali?
Postavilo me je na realna tla in danes sem izjemno hvaležna za to izkušnjo. Takrat pa je bilo težko. Ko sem pavzirala, sem opravila še dva manjkajoča izpita, sem se pa nato začela spopadati tudi s težavami v duševnem zdravju oziroma z anksioznostjo. A se lekcije še vedno nisem naučila, saj sem tudi drugi letnik vzela malce z levo roko, hkrati pa sem se soočala z osebnimi težavami. Poleg tega sem se ukvarjala s čisto bivanjskimi vprašanji. Medicinska fakulteta te namreč zreducira na nivo celice. Prah si in v prah se povrneš. Prvič vidiš trupla. Razmišljala sem, kdo sploh sem, če lahko spijem malo alkohola, dodam hormon in sem popolnoma druga oseba. To je bilo za mojo dušo usodno. Popoldne in ob večerih sem razmišljala o takšnih stvareh. Imela sem težave s spanjem, anksioznostjo in paničnimi napadi, tako da sem morala poiskati pomoč. Tudi za to sem danes zelo hvaležna. Našla sem izjemno psihoterapevtko, saj pod nobenim pogojem nisem želela jemati zdravil, čeprav danes na to gledam drugače. Tudi doma so me zelo podprli. Če se s tem ne ukvarjaš, se stiska samo potencira. Bolj ko jo odrivaš, slabše je. Panične napade sem imela lahko že med hojo po cesti, strah me je bilo voziti avto, tako da je prišlo do tega, da tudi drugega letnika nisem izdelala. Ko sem znova pavzirala, sem se zelo osredotočila na svoje mentalno zdravje, na to, da se počutim dobro, da sem srečna in zadovoljna. Najprej sem se izogibala vsem aktivnostim, nato pa ugotovila, da delo resnično osvobaja. Prek študentskega servisa sem se kot natakarica zaposlila v Lačni kozi za 3,60 evra na uro. Tja so zahajali vsi medicinci, tako da sem morala malce požreti ponos, ko sem stregla kolegom, ki so normalno napredovali v višji letnik. A je bila izkušnja zame neponovljiva, znova me je prizemljila. Vsi imamo v življenju zmage in poraze, pa sem upala, da se bo krivulja obrnila navzgor. V lokalu sem potem res tudi dobila prvo ponudbo za delo v modelingu, kar mi je odprlo nova obzorja. Po desetih urah strežbe sem zaslužila 36 evrov, s čimer sem si takrat lahko kupila hlače in pol v Zari, potem pa so mi ponudili 50 evrov za dve uri dela za reklamo za neko zavarovalnico. Tako se je začela moja manekenska kariera. V tretjem letniku si nisem več privoščila spodrsljaja. Naprej je šlo super in sem izpite redno izdelovala do konca. Se mi zdi, da sem morala na začetku malce »pogruntati« sistem.
Vrnila se je stara samozavestna Hana?
Niti približno. Stara Hana je umrla. Postala sem nova Hana z drugačnimi vrednotami. Velikokrat mi je bilo zelo hudo, nisem vedela, ali je sploh vredno živeti takšno življenje. Ampak zdaj razumem vse ljudi, ki se spopadajo z duševnimi težavami. To so zelo težke situacije in ljudje se z marsičem soočajo. Danes panični napad prepoznam na sto metrov. Enkrat sem pred kliniko srečala gospo, pri kateri sem v očeh prepoznala, kaj se ji dogaja. Šla sem do nje in ji pomagala z vajami, da je ustavila panični napad. Bila mi je zelo hvaležna in se mi je zdelo, da mi je poplačala za vse tiste trenutke, ko nisem vedela, ali bom zdržala. Danes sem veliko bolj strpna, veliko bolj potrpežljiva in odprtih misli. Ne obsojam več prav nobenega, ker ima vsak svojo zgodbo. Izjemno hvaležna sem za vse te kamne spotike, ob katerih sem padala in se pobirala.
Danes delujete zadovoljni.
Saj sem. Nimam česa skrivati. To je vse del mene. Moje življenje je relativno odprto. Po paničnih napadih mi je bilo grozno. Prvič, sram me je bilo, ker sem nekdo z duševnimi težavami. Zelo me je bilo sram tudi tega, da sem ponavljala, in sram me je bilo, da sem imela težave brez nekega očitnega razloga. Imela sem srečno otroštvo. V tem obdobju mi je zelo pomagala hvaležnost. Potem ko sem ponavljala drugi letnik, sem vsakič, ko sem prijela obesek za ključe, morala povedati tri stvari, za katere sem hvaležna. Bile se malenkosti, ki ti spremenijo perspektivo. Študentski boni, nasmeh šoferja avtobusa … Prej jih sploh nisem opazila. Mislim, da je na koncu vse odvisno od tega, kako stvari dojemaš. Še vedno imam beležko hvaležnosti, v katero si zapisujem pred spanjem.
Izjavili ste, da bi mladi Hani svetovali, naj bo pogumna in naredi čim več napak, ker ti to oblikuje značaj.
Absolutno. Stojim za vsako besedo. Če česa, me je bilo kot perfekcionistko zmeraj strah delati napake. Mislim, da ima dosti kolegov podobne probleme. Seveda v poklicu napake niso zaželene, kar pa se tiče osebnih odločitev, je to edini način, da se nečesa naučiš. Hvaležna sem vsakič, ko naredim napačen ovinek. Težava je v tem, da pričakujemo preveč, začrtamo si neke cilje in smo razočarani, ko nam ne uspe. Pred nekaj leti sem bila prva spremljevalka na tekmovanju za Miss Slovenije in sem bila seveda razočarana, ampak če bi takrat zmagala, danes prav gotovo ne bi bila na mestu Miss Universe, iz tiste zgodbe pa ne bi nič odnesla. Šele čez čas vidiš, da se življenje postavi tako, kot se mora, in da je vse spet stvar perspektive. Seveda bi tudi raje videla, da moj bratec kot otrok ne bi bil tako bolan, nas je pa preizkušnja kot družino veliko bolj povezala in naučila krmariti.
Znova se vračate k družini. Je bilo vaše odraščanje zanimivo?
Tata ima prevozniško podjetje, tako da sem od malega rasla med kamioni. Najbolj ponosna sem bila, ko me je prišel iskat v šolo s kamionom in me nato odpeljal k skavtom. To se mi je zdelo res nekaj posebnega. Nekajkrat sem šla z njim tudi na »furo«. Kamioni so ena taka moja posebna ljubezen. Izpita sicer nimam, znam pa »šleper« malo zapeljati, če je treba. Sicer pa, če le imam prosti čas, ga preživim z ljudmi, ki so mi blizu. Z družino in prijatelji. Vsak vikend si vzamem nekaj trenutkov, da jih preživim z eno in drugo nono. Kadarkoli imam priložnost, jima nesem rože. Kaj bom nosila na grob! Skoraj ni stvari, ki bi mi bila bolj pri srcu kot kosilo pri noni ali z družino. Ni samoumevno, da smo danes tukaj. Tvoja mala skupnost je tisto, kar dela življenje takšno, kot je.
Kako pa ste se znašli kot skavtinja?
Super je bilo. Naučiš se nekaterih veščin preživetja v naravi, prenočevanja na slami … To mi je ogromno dalo. Nimam velikih zahtev in se znajdem, kamorkoli grem. Kot otroci smo morali tudi hoditi k verouku in končati glasbeno šolo. V osnovni šoli sem trenirala različne panoge v atletiki. Nisem sicer nikoli dosegla kakšnega vrhunskega rezultata, sem pa enkrat osvojila pet zlatih medalj na šolskem tekmovanju – v teku na 60 in 600 metrov, skoku v višino in dveh štafetah. Ko sem se vrnila domov, sem mislila, da se bo tata razpočil od sreče. Ne prej ne pozneje ni bil nikoli tako ponosen name. Niti na lento niti na diplomo. Ne vem, ali bom še kdaj dosegla kaj podobnega.
Kaj pa vam danes razvedri misli in duha?
Moj najljubši način sproščanja je reševanje križank za zahtevne reševalce. Sicer pa me zanima vse. Na Wikipediji se lahko zataknem za nekaj ur. Prav zavestno si moram reči, da je pa zdaj dovolj. Tole zapri, tega ne potrebuješ, ne bo ti prišlo prav. Ni se ti treba izobraževati o vsaki stvari. Najbližje mi je morda res zgodovina. Kakšna zanimiva obdobja. V otroških letih sem bila obsedena s starim Egiptom in imela tudi svojo najljubšo faraonko, ki pa, mimogrede, ni bila Kleopatra. Povsem me je prevzela tudi Atlantida – ali je obstajala, kje bi lahko bila, antika pa je tako ali tako svet zase. Tudi literatura se mi zdi zelo zanimiva in me včasih povsem ponese.
Zasledil sem podatek, da uživate v učenju jezikov. Med pandemijo naj bi prišli na vrsto celo bolj eksotični.
Med pandemijo ni bilo toliko priložnosti za druge stvari, zato sem si rekla, da bi se lahko lotila arabščine. Zmeraj se mi je zdela zanimiva zaradi pisave. Na neki točki sem znala prebrati, kaj je napisano, seveda pa nisem razumela. Že sicer sem zelo aktivna na jezikovni aplikaciji Duolingo, nemščino sem obdelala, trenutno sem spet pri francoščini. Vsekakor pa se želim nekoč poglobiti v ruščino. Idealen način preživljanja prostega časa je, da si na Netflixu nastavim določen jezik in podnapise ter tako vadim.
Imate poleg jezikov, Wikipedije in kamionov še kakšne druge ljubezni?
Dosti se ukvarjam s športom. Vsak dan pretečem pet kilometrov. Občasno se posvetim tudi akro jogi, ki je fantastična vadba. Združuje gibčnost, zaupanje in moč in jo priporočam vsakomur, da ohrani otroka v sebi. Je res zanimiv način preživljanja prostega časa. Zelo rada tudi plešem, tako se lahko zelo izrazim. Nisem sicer takšna profesionalka kot sestra, ki je bila svetovna prvakinja v orientalskih plesih. Rada nastopam tudi v glasbenih spotih, preizkusila sem se že v različnih zvrsteh. Na slovenski sceni pa je seveda treba priti do Jana Plestenjaka! Kar se glasbe tiče, sem bila v nekem obdobju velika oboževalka Big Foot Mame. To so bila moja leta rokenrola, pa vsako leto grem na koncert skupine Sausages.
Kaj pa vas najbolj privlači v dentalni medicini?
Zelo rada pulim. Vem, da se sliši grozno. To je tako mesarsko moško delo, ampak mi je res všeč. Zdi se mi, kot da ruvam probleme. Jaz proti zobu in zob proti meni. Sicer pa je ni stvari, ki se je ne bi rada lotila. Privlači me tudi estetsko zobozdravstvo, vendar mi manjka še precej prakse v protetiki. Ogromno mi pomeni, da nekomu vrneš možnost, da se spet sproščeno nasmehne. Sicer se mi zdi, da smo pri mlajših generacijah naredili dosti na področju preventive, veliko starejših pacientov pa je »zatravmiranih«. V ustih imajo katastrofalno situacijo, pa razlog za to niso čakalne vrste ali finance, ampak strah in spomin na »mesarsko« zobozdravnico v osnovni šoli.
Seveda pa niste »samo« zobozdravnica. Javnost vas zdaj pozna tudi kot Miss Universe. Pacienti so verjetno navdušeni. Je ordinacija zdaj občasno tudi fotoatelje?
Občasno se res kdo želi fotografirati, kakšni nimajo pojma, nekateri pa samo čestitajo. To je zelo simpatično. Ljudje so res prijazni.
Že pred leti ste bili prva spremljevalka Miss Slovenije. Zakaj ste se sploh odločili, da se prijavite na izbor?
Nisem se. Zmeraj sem si mislila, da ljudje, ki sodelujejo na tovrstnih tekmovanjih, v življenju nimajo ničesar drugega in morajo pač tekmovati, kdo je lepši. Življenje pa ti seveda na pladnju običajno servira zarečeni kruh. V tistem obdobju sem že delala v manekenskih vodah, s sošolkami pa smo se dostikrat zafrkavale, tako da so me prijavile na izbor za Miss Slovenije. Ko so me poklicali v zvezi s prijavo, sem mislila, da je pomota, in odložila. Nato sem dobila sporočilo, da me vabijo na uvodno srečanje, in sem bila prepričana, da gre za »kratek stik« in zafrkancijo. Sem pa v tistem obdobju imela pri Študentskem inkubatorju sprejeto kreativno idejo, v pripravah na tekmovanje pa sem ugotovila, da je to zelo dobra možnost, da pridem v stik z ljudmi iz poslovnega sveta, ki so takrat sodelovali pri organizaciji izbora. Imela sem namen, da navežem poznanstva in se poslovim, še preden bi kdo od znancev ugotovil, da sem se prijavila. Še zjutraj na dan izbora sem doma kolebala, ali bi šla. Pa mi je nekdo rekel, glej, bolj ti bo žal, če ne boš šla, kakor če greš, še vedno se lahko pozneje umakneš. Samo pojdi. Vem, da sem se odločila zadnji trenutek.
Kako se je potem odvila zgodba?
Še zdaj se spomnim prve uradne fotografije. Bilo mi je nerodno, da sem tam. Lase sem spela v čop, nataknila največja možna očala in se postavila v zadnjo vrsto ter skrila pol glave. Da me po naključju kdo ne prepozna. Seveda so ljudje izvedeli, takšne novice se širijo kot gozdni požar. Pa sem si rekla, da bom ostala in skušala od vsega tega čim več odnesti. Konec koncev, če ti dejanja narekuje bojazen, kaj si bodo drugi mislili, spet nisi ničesar naredil. Na srečanjih v okviru izbora sem se res dobro ujela s poslovnimi partnerji, všeč so jim bile moje ideje. Vsak izziv sem odlično izpeljala – prodajala sem okna, na inovativen način predstavljala toplotne črpalke, za Tiktok snemala inovativne videe na temo ženskega zdravja … in postala prva spremljevalka. Da sem se prijavila na tekmovanje za Miss Universe, pa me je nagovorila kolegica. Seveda sem najprej pomislila, da še enega tekmovanja za miss na tej točki življenja res ne potrebujem. Potem pa sem ugotovila, da je vizija gospoda Iva Boscarola, imetnika licence, takšna, kot sem si jo želela že pri prejšnjem projektu. Da to ni lepotno tekmovanje, ampak absolutno proslavljanje ženskosti in avtentičnosti njenega karakterja, da je to projekt z neko vsebino, da bomo naredili nekaj dobrega in da bo v ozadju tudi poslovno mentorstvo. Koncept se mi je zdel odličen, tako da sem na izbor prišla popolnoma sproščena. Nisem imela nobenih pričakovanj, moj namen je bil, da se imam dobro, spoznam punce, navežem poznanstva in grem naprej. Ta moja »easy going« energija je očitno pozitivno delovala.
Kako pa so vas po osvojitvi naslova sprejeli domačini v vašem Šempetru?
Bilo je noro in fantastično. Počutila sem se vsaj kot druga Tina Maze. Dobila sem ogromno podpore. Res nimam izkušnje, da bi bili ljudje zavistni. Mi, Slovenci, smo res krasni.
Vaša pot se je nadaljevala na svetovnem izboru na Tajskem.
Izkušnja je bila zelo pozitivna, čeprav sem se šalila, da niti pred najtežjim izpitom na fakulteti nisem bila pod takšnim pritiskom. Imela sem občutek, da nosim svoj narod na ramah, in sem se seveda želela predstaviti v najboljši luči. Zaradi obveznosti sem spala največ štiri ure na noč, kar je tudi vplivalo na razpoloženje. Med izborom se mi je začelo svitati, da se najbrž stvari ne odvijajo tako, kot sem si zamišljala. Slovenija je pač majhna država, zato sem se odločila, da se bom osredotočila na kakovostno preživljanje časa s puncami. Nisem bila med najmlajšimi, tako da so začele hoditi k meni po nasvete, hitro so me vzljubile in me celo oklicale za miss kolegialnosti. Videla sem, da me imajo res rade, in to mi je ogromno pomenilo.
