Radijski voditelj na Aktualu Klemen Bunderla ima motnja pozornosti s hiperaktivnostjo (ADHD). Diagnozo je dobil šele pri 41 letih. “Sedaj mi je lažje, ker vem, zakaj so se določene stvari dogajale in zakaj je bilo zame nekaj težje kot drugim ali pa lažje,” pravi Bunderla.
“Pri odraslih so lahko glavne značilnosti ADHD težave s pozornostjo, impulzivnost in nemir. Simptomi se lahko gibljejo od blagih do hudih. Mnogi odrasli z ADHD se ne zavedajo, da ga imajo – vedo le, da so lahko vsakodnevna opravila izziv. Odrasli z ADHD imajo lahko težave z osredotočanjem in določanjem prioritet, kar vodi do zamujenih rokov in pozabljenega sestanka ali družabnih načrtov. Nezmožnost nadzora impulzov se lahko giblje od nestrpnosti pri čakanju v vrsti ali vožnji v prometu do nihanja razpoloženja,” simptome opisujejo na spletni strani klinike Mayo Clinic.
Vse to je Bunderli še kako znano … Tako kot pri mnogih je ADHD namreč vplival tudi na njegovo vsakodnevno delovanje.“Mi smo nagnjeni k temu, da dokler res ne gori voda, se ne bomo premaknili, in tako si sam ustvarjaš to paniko. Ustvarjaš si pritisk in ves čas imaš občutek, da si prepozen, velikokrat sem tudi bil prepozen – hendikepiran do zadnjega trenutka,” nam je zaupal in dodal, da je tudi zgodnje vstajanje zanj hud izziv, kar je presenetljivo, saj je 15 let na radiu vodil jutranji program. “Podobno kot vstajanje mi je težave povzročalo tudi klicanje. Do 2006 nisem bil sposoben poklicati neznanih ljudi. Podobne težave imajo verjetno tudi ljudje brez ADHD, pri nas pa je ta stres še potenciran.”
Priznava tudi, da se lahko poistoveti s trditvijo, da so nekateri z ADHD nestrpni v prometu. “Najhuje je stati v koloni. Če so z mano v avtu drugi, me ves čas mirijo. (smeh). Zdaj poslušam podkaste, ki me zanimajo in preusmerijo mojo pozornost, sicer postanem grozen voznik. Vsi, ki so se vozili z mano, so podaljšali zavarovanje. (smeh) Na srečo še nisem imel nobene nesreče.”
Sabotiral je samega sebe
Motnja ga je ovirala in zaradi nje se je marsičemu tudi izogibal, saj se je pojavila anksioznost. “Pred vsakim projektom sem imel blokado in sem se prepričeval, da sem nesposoben, da si tega ne zaslužim, da mi ne bo uspelo, da si ne bom zapomnil … Pred tem sem bil pa poln energije in sem se veselil podviga, ko pa se je bilo treba lotiti dela, pa so v glavi nastale borbe. Blokiraš samega sebe in se ne spomniš na to, kolikokrat so stvari stekle in da je to en normalen miselni proces.”
Težave s pozornostjo je imel že v otroštvu. “Pomanjkanje osredotočene pozornosti se je na primer bolj občutilo, ko smo se v osnovni šoli začeli premikati po razredih. Do četrtega smo bili v enem razredu, nato pa smo jih glede na predmet menjavali. In v vsakem razredu so bili drugačni predmeti, drugačni grafiti, drugačne čačke na mizah … Kot bi bil zasanjan. In vse čas sem nekaj risal, mrmral, se zibal na stolu … Težko je biti pri miru in v tišini. Obstaja pa druga skrajnost – hiperpozornost pri stvareh, ki te res zanimajo. Veliko hodim v kino in gledališče, kjer sem brez težav dve uri pri miru.”
V osnovni šoli ni imel težav, ker je imel dober spomin in se mu ni bilo treba učiti. “Nato pa je prišla srednja šola … Zamenjal sem jo kar trikrat. To je mnoge presenetilo, saj so me, ker sem bil v osnovni šoli uspešen, videli v vlogi pravnika, ekonomista … Sedaj mi je lažje, ker vem, zakaj so se določene stvari dogajale in zakaj je bilo zame nekaj težje kot drugim ali pa lažje … Ker zapomnil sem si pa lahko cele poezije, ki mi jih je brala babica in če so me zanimale … Zato ni bilo logično, da sem imel z branjem težave. Najprej so mislili, da imam disleksijo. Branje je treba vaditi, za to pa nisem imel potrpljenja. Poštevanka je bila prva stvar, ki me je pri matematiki »sezula«, ker pač nisem vadil.”
Bunderla se je branja “resno” lotil pred dobrim letom, ko je začel brati starejšim v domu za ostarele na Fužinah.
ADHD je lahko tudi dar
Klemen pravi, da pri učiteljih “ni bil ožigosan”, doma pa so ga imeli za lenega. “Kaos v sobi in v glavi. Sem bil pa razgledan, ker me je vse zanimalo, in to mi je pomagalo pri delu na radiu. Nič pa me ni zanimalo tako močno, da bi šel to temo študirat.“
Svoje težave je najprej pripisoval najstništvu, puberteti, hormonom. “Saj nisem vedel, kaj je ADHD. Še do pred kratkim sem mislil, da je to nekaj namišljenega. Bolj sem razmišljal o obsesivno kompulzivni motnji, ki je sicer nimam.“
Sedaj jemlje zdravila. “Pomirila so me, lepše vozim, manj je tudi nažiranja in začel sem se prehranjevati bolj zdravo, bolj osredotočeno tudi treniram. Lažje komuniciram, stvari hitreje speljem do konca.“
Zdravila bo verjetno moral jemati do konca življenja, nekajkrat na leto pa ga čakajo kontrolni pregledi pri psihiatru.
Klemen poudarja, da ADHD ni vedno prekletstvo. “Mnogokrat je dar – tudi na odru ali ko se znajdeš sredi kaosa. Pri nas je ves čas kaos in v takih situacijah ohraniš mirno kri. Tudi v medijih je plus. Klikerji’ mi ves čas delajo, kar je prednost. Ko sem dobil tablete, so se pa umirili in dejansko je bilo z mano zelo težko delati. Sovoditeljica Žana mi je celo rekla: ‘A lahko vzameš tablete po službi, ker se zdi, kot da delam z idiotom.’ (smeh) In je res, ker so me tako umirili in mi dali fokus na samo eno stvar, sem izgubil del mojega značaja. Sedaj sem pri jemanju zdravil bolj strateški,” se je pošalil Klemen, ki staršem, ki imajo otroke z ADHD, svetuje, naj otrokom ponudijo čim več zanimivih aktivnosti.
“Ko nekaj počno, naj to aktivno počno. Stvari je treba narediti zanimive, doživljajske, take, da je treba ob njih uporabiti vse čute. Ni enega recepta. Meni je pri učenju pomagalo risanje, pa tudi vonjave in žvečenje. Če mi zmanjka tablet in moram nekaj napisati ali odgovoriti na vprašanja, grem na sobno kolo. Med kardio vadbo, med katero delajo noge, se mi očitno v možganih sprožijo podobni procesi,” še pravi in dodaja, da je sedaj, ko je dobil diagnozo, najbolj vesel tega, da stvari hitreje pripelje do konca.
