V času, ko so ambulante polne in se zdi, da duševne stiske naraščajo, psihiatrinja Daniela Fiket, dr. med., specialistka psihiatrije in psihoterapevtka opozarja na nekaj, kar v razpravah pogosto spregledamo: zdravljenje se ne začne pri diagnozi, temveč pri odnosu.
V pogovoru pojasni, zakaj je občutek slišanosti včasih odločilen, katere težave najpogosteje srečuje v praksi ter kaj vidi kot ključne razloge, da je naš živčni sistem vse pogosteje v kronični preobremenitvi.
S kakšnimi težavami se soočate pri svojem strokovnem delu kot psihiatrinja?
Na to vprašanje bi lahko odgovorila pričakovano, sistemsko: administracija, preobremenjenost, pritisk na učinkovitost itn. Vse to drži, a resnični izzivi so drugje.
Največji izziv ni diagnoza, proces zdravljenja, izbira zdravila in podobno. Največji izziv je človek pred menoj, s svojo zgodbo, obrambami, strahovi in upanjem.
Ko sem bila še mlada zdravnica (takrat še nisem delala na področju duševnega zdravja), sem opazovala nekaj, kar me je zaznamovalo za vedno. Tudi najbolj bolni so okrevali hitreje, če so imeli zdravnika ki jih je resnično poslušal. Ki jim je dal občutek, da niso številka, da niso “primer”. Videla sem razliko med tehnično korektno obravnavo in pristnim odnosom. Iz razlika je bila otipljiva.
Zdravnik, ki je bolnika pogledal v oči. Ki mu je segel v roko. Ki si je vzel trenutek več. Tisti, ki je govoril z njim, ne o njem. Ko človek začuti, da je slišan, da je pomemben. Takrat sem začela razumeti nekaj, česar se na fakulteti ne da naučiti iz knjig.
“Medicina niso samo posegi in zdravila, ampak predvsem odnos. Danes, ko delam v psihiatriji, to razumem še globlje.”
Lahko postavim pravo diagnozo. Lahko predpišem pravilno terapijo. Lahko sledim smernicam. A če človek pred menoj ne začuti, da mi je pomemben, zdravljenje ne steče v polnosti.
In prav zato se vedno znova vračam k istemu vprašanju: Ali danes zdravim bolezen, ali srečujem človeka? Ker šele ko srečam človeka, ima medicina svojo pravo moč.
Kako se zasebne ambulante razlikujejo od bolnišničnih?
Zasebna ambulanta se od bolnišnične, oz. ambulante v javnem zdravstvu razlikuje predvsem v organizaciji dela, ne v vrsti težav, ki jih obravnavamo. Depresijo, anksioznost, posttravmatsko stresno motnjo, zdravimo na podoben način. Razlika je predvsem v času. V javnem zdravstvu je tempo pogosto hitrejši, število pacientov večje, struktura bolj rigidna. V zasebni ambulanti si lahko vzamem več časa za pogovor, za razlago. Lahko počasneje razmišljam skupaj s pacientom. Ostanem nekaj minut dlje pri vprašanju, ki se morda na prvi pogled zdi nepomembno, a se kasneje izkaže za ključno.
Razlika je tudi v financiranju. Sicer je plačnik vedno pacient, v sistemu javnega zavarovanja financiranje teče preko obveznih prispevkov zdravstveni zavarovalnici in ima za posledico pravico do obravnave v okviru javne zdravstvene mreže. V zasebni ambulanti pa storitev plača neposredno ob obisku. Ta razlika vpliva predvsem na organizacijo in obseg časa, ki je na voljo. Strokovna odgovornost, etika in vrsta težav ki jih obravnavamo, pa ostajajo enake.
Kakšne so najpogostejše težave, ki jih obravnavate?
Najpogosteje obravnavam anksiozne motnje, depresijo, izgorelost, motnje spanja, posledice dolgotrajnega stresa in travme ter težave v perimenopavzi. Velik del mojega dela je tudi diagnostika in podpora odraslim z ADHD, avtističnimi značilnostmi, specifičnimi učnimi težavami ter dvojno izjemnostjo. To so tudi teme, o katerih pogosto pišem in ozaveščam, saj so v praksi zelo pogost vzrok težav v duševnem zdravju hkrati so pogosto dolgo spregledane.
“Pri delu ne obravnavam le simptomov, ampak celoten kontekst – način regulacije živčnega sistema, obremenitve, odnose in osebne vire moči. Delamo timsko in izbiramo pristope individualno, strokovno utemeljeno ter v dogovoru s pacientom.”
Cilj ni le zmanjšati simptom, temveč ustvariti stabilnejše temelje za dolgoročno duševno zdravje.
Kako to, da je toliko ljudi, ki imajo toliko težav z duševnim zdravjem?
To vprašanje dobim zelo pogosto. Res je, zdi se, da je težav več kot kadarkoli prej. Depresija, anksioznost, izgorelost, motnje spanja. Ambulante so polne.
“A vprašanje je, ali je motenj res več? Ali pa je več dejavnikov, ki obremenjujejo naš regulacijski sistem.”
Živimo v tempu, za katerega naš živčni sistem ni bil ustvarjen: stalna dosegljivost, informacijska preobremenitev, primerjanje, negotovost. Telo pogosto ostaja v kronični aktivaciji. Alostaza postane norma. (op. alostaza je prilagajanje na stres) Problem nastane, ko prilagajanje postane stalno stanje.
“Hkrati smo kot družba izgubili veliko naravne podpore. Regulacija ni samo individualen proces – je odnosni. Danes smo lahko zelo funkcionalni, a hkrati izolirani.”
Vidim tudi veliko dolgotrajne kompenzacije – posebej pri visoko funkcionalnih in nevrodivergentnih posameznikih, ki leta prilagajajo svoje delovanje zahtevam okolja. Sistem zdrži dolgo. Potem pa ni več rezerve in sistem odpove.
Pomemben dejavnik so tudi hormonske spremembe in življenjski prehodi, ki pridejo v obdobju visokih zahtev – starševstvo, kariera, skrb za druge.
In ne nazadnje: danes si težave upamo poimenovati. Stigma se zmanjšuje. Ljudje prej poiščejo pomoč – in to je napredek.
Zato ne verjamem v en sam vzrok. Duševno zdravje je rezultat prepleta biologije, odnosov, družbenih struktur in osebne zgodovine. Če ostanemo pri simptomih, se zdi, da število motenj preprosto narašča. Če pa pogledamo širše, pogosto vidimo ljudi, katerih sistemi so dlje časa pod prevelikim pritiskom. Zato se mi včasih zdi, da vprašanje ni toliko, kaj je z ljudmi narobe, ampak v kakšnih pogojih danes živimo, in koliko različnih živčnih sistemov te pogoje še zmore.
O Danieli Fiket
Daniela Fiket je zdravnica, specialistka psihiatrije, strokovna vodja multidisciplinarnega tima strokovnjakov na področju duševnega zdravja v Inštitutu Neocortex. V klinični praksi se posveča poglobljeni diagnostiki in obravnavi odraslih in mladostnikov z motnjami razpoloženja ter nevrodivergentnimi regulacijskimi profili. Posebej jo zanima razločevanje med primarnimi razvojno-nevrobiološkimi posebnostmi in sekundarnimi psihiatričnimi zapleti, kot so depresija, anksioznost in izgorelost. Je dolgoletna moderatorka foruma Psihiater odgovarja.
Več člankov Daniele Fiket lahko preberete na povezavi tag/daniela-fiket. Več informacij o zdravnici in psihoterapevtki pa dobite na strani: psihoterapija-fiket.si.
