Ko v partnerstvu izbruhne resnica: zakaj komunikacijske tehnike niso dovolj

Smo nepretrgana veriga svojih prednikov – njihovih izkušenj, načinov čustvovanja, odzivanja in preživetvenih strategij. Hkrati smo tudi veriga lastnih življenjskih dogodkov, ki so v nas pustili sled. Vsako doživetje naredi vtis in nas nekoliko spremeni.

Vprašanje ni, ali to vpliva na naše partnerstvo. Vprašanje je, ali se tega zavedamo.

Kadar ni zavedanja, začnejo dinamike voditi nas. Takrat se v odnosu pojavijo očitki:
»Si taka kot tvoja mama.«
»Si tak kot tvoj oče.«

Seveda smo del njih. A ko se tega zavedamo, dobimo možnost izbire. Ko zanikamo, postane nezavedno močnejše od nas.

Rada bi se naučila drugačne komunikacije

Velikokrat pari pridejo z željo: »Rada bi se naučila drugačne komunikacije.«
To je dober začetek. Orodja so pomembna. A če želimo odnos, ki nas resnično napolnjuje, to ni dovolj.

Pred menoj sedita partnerja. Bereta priročnike, trudita se, uporabljata tehnike – a njuna dinamika vedno znova ustvari vrtinec besed, čustev, pogledov, telesnih napetosti. Intenzivnost, kot na odru gledališča.

V nekem trenutku vprašam:
»Kaj če bi se za trenutek ustavila? Kaj če se ne bi trudila in bi samo bila?«

Za marsikoga je to najtežje. Ker takrat na površje pride resnica. Gejzir občutkov, ki jih nosimo v sebi in jih ne želimo čutiti. Lažje se je prepirati kot čutiti lastno ranljivost. Lažje je reči: »Ne vidiš me,« kot si priznati: »Tudi sama sebe težko slišim.«

Ali znamo zdržati s svojo bolečino?
Se znamo objeti tam, kjer smo najbolj krhki?

Brez tega ni globoke spremembe. Kakovostno partnerstvo zahteva, da zdržimo s seboj – in z dinamiko, ki jo soustvarjamo.

Zato je včasih potreben terapevt. Nekdo, ki drži prostor. Ki pomaga regulirati intenzivnost. Ki razlaga, kaj se dogaja. Ki zmore ostati ob resnici, ker ve, da ni tako nevarna, kot se zdi. Ko je prostor varen, resnica ne opeče – lahko pogreje.

Kar mora na plano, mora na plano.
Ko v sebi ustvarimo prostor, lahko vanj pride nekaj novega. Če je notranji »kotel« poln nepredelanih vsebin, bo vse novo le steklo čez rob.

Zato, ko se partnerstvo zamaje, površinski popravki – rože, komplimenti, skupni izleti – pogosto ne zadostujejo. Lepi so. A če vrelec pod površjem še vedno pritiska, bo slej ko prej spet izbruhnil.