Zanima me, kaj ti je kot staršu najtežje pri vzgoji šoloobveznih otrok? Meni je bilo najtežje postaviti jasne meje, ne da bi izgubila zaupanje otroka in porušen odnos. To je zahtevalo veliko energije, predvsem pa vztrajnosti.

Spoštovani,

mene sicer ni skrbelo, da izgubil zaupanje ali bi se porušil odnos, je pa vzgoja tudi zame bila (in je še :)) naporna. Zaradi skrbi mi je bilo težko tudi ob zdravstvenih zapletih pri otrocih. Pa zdaj ko razmišljam … ukvaranje s šolo me je tudi stalo kar nekaj živcev in las :). Drugače pa super 🙂

Lep pozdrav,

Uroš Drčić

Ja vzgoja je super, če imaš pred očmi, da moraš vzgojiti odgovornega odraslega. Je pa zelo naporna, ker otrok nonstop preizkuša meje, jih hoče rušiti. Rezultati so vidni šele, ko so stari 20 ali čez. Takrat jih pa lahko pomirjeno spustiš, ampak kakšno mnenje pri njihovih odločitvah še vedno lahko daš. Odločit se morajo pa sami in tudi prevzeti odgovornost.

Ko ti otrok pri učenju psihologije za maturo pove, da je zadovoljen, da smo izbrali pravi način vzgoje (avtoritativni – najbrž je prvič to prebral, med rednim učenjem je očitno “preslišal” :-)), ko se odseli in postane smaostojen na vse te “izgubljene” živce pozabiš. In ja, ne vem zakaj je postavljanje mej lastnim otrokom nekaterim tako težko. Življenje cele družine je v resnici veliko bolj enostavno.  Otroku ne moreš biti “prijatelj” in se bati postavljanja mej. Težje je ostati pri tem res dosleden.