Psihoza pri starših

Spoštovani!

Na vas se obračam z naslednjo težavo.

Moja mami se že celo življenje bori z težko obliko depresije in manije, sicer točne njene diagnoze ne poznam ampak ima tudi nek tip psihoze.

V obdobju mojega odraščanja je bila bolezen v mirovanju, jemala je tablete zolrix. Ni imela skoraj nobenih simptomov in je njen psihiater skoraj prenehal z zdravljenjem z zdravili.

Bolezen je bila v mirovanju cca 15 let – tj. Do mojega 20. Leta. Malo po mojem 20 rojstnem dnevu pa se je vse spremenilo, začelo se je počasi ampak kmalu po tem je stanje postalo tako hudo da sem se jaz odselila ona pa je bila sprejeta v psihiatrično bolnišnico.

Tam je bila cca 3 mesece, potem so jo odpustili domov in je bilo vse v redu cca eno leto. Nakar so se simptomi ponovili , spet je bila sprejeta v psihiatrično bolnišnico za cca 2 meseca in potem odpuščena domov.

Tako je bila bolezen spet cca 1 leto v mirovanju, sedaj pa pri njej opažam spet začetne simptome : zmedenost , nespečnost, zmeden govor in pa trzljaji glave ter prazen izraz na obrazu.)

Da pojasnimo, jaz že 3 leta ne živim več z njo , ampak sva si zelo blizu in jo imam res rada. Zato imam nekako občutek krivde, da sem mogoče ponovni izbruh bolezni sprožila s selitvijo, ker sem pred tem bila vedno ob njej. Sicer jo kličem vsak dan in se skušam z njo videti vsaj vsake 10 dni. Ne živi sama živi z mojo babico., ampak mi je res težko.

Sama nisem strokovnjak na tem področju, ampak ne vem čisto, če jemlje zdravila iz. Če jih jemlje tako kot so predpisana. Ko ji omenim zdravila mi sedaj pravi da jih jemlje in da je z njo vse vredu ampak to nezavedanje svojega stanja in zanikanje je bilo značajno zanjo tudi pri zadnjih dveh ” epizodah”.

Lepo vas prosim za mnenje , nasvet, in se vam zahvaljujem

Pozdravljeni,

najprej vas moram pomiriti, da vi sigurno niste vzrok poslabšanja stanja pri vaši mami. Takšni občutki skrbi, nemoči in celo krivde, do pri svojcih ljudi s teškimi duševnimi motnjami precej pogosti. Ampak vedeti morate, da duševne motnje nastanejo kot posledica prepleta mnogih dejavnikov, genetskih, psiholoških, hormonskih pa tudi okoljskih. Pravtako so poslabšanja lahko posledica dejavnikov ki jih nimamo pod nadzorom. Res pa je, da se dober delež poslabšanj lahko prepreči, predvsem z dobrim sodelovanjem z lečečim psihiatrom.

Slab uvid v naravo svoje bolezni je precej pogost in je del bolezni. Zato je pomembno, da pri zdravljenju sodelujejo tudi svojci, tisti ki lahko opazijo prve spremembe, kot ste jih vi opazila. Ker hitra intervenca lahko prepreči hudo poslabšanje in potrebo po hospitalizaciji. Morda je ena možnost, če je vam to ok, da stopite v stik z lečečim psihiatrom vaše mame in predlagate, da vas vključi v zdravljenje. Seveda se mora s tem strinjati tudi mama, ampak je vredno poskušati.

Meni osebno je sodelovanje svojcev dragocena pomoč pri zdravljenju in daje bistveno boljše rezultate v primerih ko ima pacient težave s sodelovanjem in rednim jemanjem zdravil.

Ne pozabite tudi nase, skrb za bližnjega s hudo duševno motnjo je zahtevna in čustveno izčrpajoča. To, da ste se odselili, ni bila napaka, še vedno ste lahko pomembna opora, ne da bi nosili odgovornost za potek mamine bolezni.

Želim vam vse dobro in da bi mama čimprej prejela ustrezno pomoč.

Lep pozdrav,

Daniela Fiket