Pozdravljeni.

Ne vem, ali je še kdo v podobni situaciji, ali le nama ne gre.

Oba sva v otroštvu živela v hiši, začasno sva se preselila v stanovanje, ko sva začela živeti skupaj. Dokler ne dobiva služb za nedoločen čas, dokler ne prihranila … No, to “začasno”, bo verjetno postalo “za vedno”.

Življenje v bloku nama ne odgovarja, pri starših v hišah so ostali že najini sorojenci z družinami in je gneča, pomagati nama ne more nihče, imava povprečni plači.

Situacija se je v vsem tem času le še poslabšala – slabši pogoji za kredit, dražje parcele ali nepremičnine …

Sprijazniti se morava, da bosta najina dva otroka odraščala v majhnem stanovanju, imela skupno sobo tudi v najstniških letih …

Vem, ni najhujša stvar na svetu, nismo lačni, nismo nagi. A ta najina želja po hiši, kar ne ugasne, čeprav razum pravi, da ne bi šlo skozi. Tolikokrat sanjam, da gradiva, ali da že imava hišo, da sediva na terasi pri najini hiški, da imam končno dovolj prostora za vse stvari, večjo kopalnico, pralnico in likalnico, prostor za pisarno, shrambo …

Kako naj si pomagam? Kako naj se sprijaznim, da moja otroka ne bosta imela otroštva v hisi, kakršnega sva imela midva, kljub temu da so bili najini starši spodnji srednji razred, pa so nam to lahko omogočili, midva pa z univerzitetnimi izobrazbami in zaposlitvami v pisarnah tega v današnji situaciji nisva sposobna. Najina otroka živita v majhni sobici, na vseh omarah v majhnem stanovanju imamo škatle, kjer shranjujemo stvari, ki jih ne uporabljamo vsakodnevno, jedilnica je dovolj velika ravno za nas štiri in je neprijetno, ko nas kdo obišče …

Zavedam se, da se marsikdo sprašuje, kako bo otroka nahranil, vem, da pretiravam, a si ne znam pomagati.  Je bil kdo v podobni situaciji? Kako ste zatrli to željo?