Otrok ima pravico reči “ne” tudi pri hranjenju. To ni vedno izsiljevanje ali razvajenost, kot si mnogokrat razlagajo odrasli. Zato menim, da izbirčnost ni prava beseda za odklanjanje hrane. Ugotoviti je potrebno, kaj je vzrok. Preveč pikantna hrana, prepozno navajanje na določeno hrano, premalo časa ali potrpljenja in še mnogo drugih vzrokov pogojuje, da otrok rad je ali ne.
Čeprav pazimo, da otrok ne postane pretirano samovoljen, mu moramo vendar dovoliti, da si količino in različnost hrane izbira sam.
Pri tem bodimo pozorni, da ne bo odklanjal bistvenih živil, kot so: mleko in mlečni izdelki, sveža in kuhana zelenjava, sadje, meso, ribe, jajca, žitarice in stročnice. Biti moramo domiselni pri pripravi in potrpežljivi pri hranjenju, da bo takih živil zaužil vsaj malo in postopoma. Ob spremljanju prehrane pri otrocih v vrtcu sem se sama prepričala, da otroci, ki že v prvem letu, ko so še v jaslih, spoznavajo razne okuse in vrste jedi, navadno kasneje s hranjenjem nimajo težav, saj niso izbirčni. Če pa pridejo v vrtec že malo večji in od doma niso naučeni na pestro hrano, je potrebno veliko daljše obdobje uvajanja in potrpežljivega dela vzgojiteljic, da pestro hrano sprejmejo za svojo.
Tudi pretirana skrb staršev, ko otrok zaužije manj hrane, kot mislimo odrasli, da bi jo moral, je včasih nepotrebna. Če vidimo, da je otrok zdrav, je lahko več vzrokov, da ne je. Morda je preveč utrujen, žalosten ali ni lačen ali je izbirčen. Starši in vzgojitelji pri otroku navadno prepoznajo vzrok in mu pomagajo.
Prijazne besede, kot so: izvoli, hvala, prosim, pa zgled, primerna spodbuda, sveža in nepikantna hrana, so garancija, da bo otrok jedel. Če samo en razlog ni izpolnjen, tudi uspeha ne bo.
Avtorica: Emilija Pavlič
Povzeto po knjigi Za otroke kuhajmo zdravo

