Že botanično ime Solanum Melongea pove, da so jajčevci iz družine Solanace, iz katere je tudi krompir, čeprav mu niso prav nič podobni. V primerjavi s krompirjem jih poznajo v deželah s toplejšim podnebjem in jih gojijo predvsem zaradi plodu, ki je v kulinariki izjemno cenjen.
Rastlina je enoletnica. Ima olesenelo, pokončno steblo, visoko 30-40 cm, razvejano, zelene ali vinske barve. Listi so široki, ovalni z dlačicami in bodicami na robovih. Cvetovi vzbrstijo v pazduhah razvejanega stebla. Spominjajo na krompirjeve cvetove, le da so večji, vijoličaste ali rumene barve.
Plod na steblu drži odebeljena in tmasta “čaša”, ki se razvije skupaj s plodovi. Pri nas najbolj poznamo vrsto, ki ima svetleče se temnovijolične plodove. So pa še vrste, ki imajo bele ali rumene barve plodov.
Rastlina je k nam prišla iz Indije. Arabci pa so jo prinesli v Španijo, od tam pa se je razširila po Evropi. So dragocen vir železa, kalija, natrija, fosforja in nekaterih vitaminov: tiamina (B1), riboflavina (B2), niacina (B2) in folne kisline (B2).
Rastlina zahteva zelo rodovitna tla, ki so dobro gnojena. Potrebuje veliko vlage. Če ni možnosti za namakanje, jajčevci ne bodo dobro uspevali. Plodovi bodo grenki. Gojimo jo podobno kot paradižnik. V februarju jajčevce posejemo v zabojčke v rastlinjaku. Po mesecu dni sadike presadimo na prosto. Če si želimo, da bodo hitreje rasle in imele večje plodove, moramo paziti, da ima rastlina največ tri plodove. Ena rastlina lahko da tudi do deset plodov.
Surovi jajčevci imajo čvrsto in suho “meso”. Ko pa jih skuhamo, dobimo mehko in sluzasto meso. Kulinarični strokovnjaki jih izjemno cenijo, vendar pa so pri nas premalo znani. U zdravi hrani jih lahko priporočamo kot popestritev namesto mesa in kot hrano z nizko vsebnostjo maščob.
Neda Milkovič, univ. dipl. inž
Zdrava prehrana
