Začetek je bil miren: v naši družini je vladala abstinenca od nikotina in alkohola, oče je bil navdušen sokol, ki nas je vodil po hribih, stran od smradu cigaretnega dima. Po ustnem izročilu je bil še hujši moj ded, ki je menda izjavljal: “Vsaka ženska, ki kadi, je kurba.” Imel je srečo, da takrat ni izhajala revija Ona. V srednji šoli so nekateri hodili kadit med odmori na stranišče, niso pa imeli veliko posnemalcev. Za hec smo včasih ob ognju prižgali srobot, naša zabava pa je bil šport v vseh oblikah: med dvema ognjema, tenis z lesenimi loparji na šolskem dvorišču, nogomet, koza klamf, šah, namizni nogomet, dirke s kolesom, smučanje po gričih v okolici Ljubljane, ruvanje v šoli, hoja v hribe, prvi poskusi alpinizma. Fakulteta je bila kar celodnevno delo, namesto atletskega treninga so bile na medicini vse popoldneve vaje iz številnih predmetov, predvsem anatomije. Napolnjeni smo bili s hlapi formalina, kadilo se je nekoliko več kot v srednji šoli, vendar so se me cigarete ogibale. Malo sem poskusil proti koncu študija, zares pa sem pričel kaditi pri vojakih, že kot zdravnik. Imel sem 25 let in grozovito sem trpel med političnimi urami. Takrat sem zavidal kolegom, ki so imeli pred seboj vsaj eno svetlo točko: odmor s cigareto, pred menoj pa je bil en sam neskončno dolg siv dolgčas. Sposodil sem si cigareto, enkrat, trikrat, potem pa jih je bilo treba kupiti. Namen je bil dober – ne bom kadil, samo kolegom bom vrnil sposojene cigarete. Neumnost, samoprevara, čez slab mesec sem že pošteno vlekel cigareto za cigareto… prof. dr. Matija Horvat, dr. med., višji svetnik, Klinični center Ljubljana
Več »
Začetek je bil miren: v naši družini je vladala abstinenca od nikotina in alkohola, oče je bil navdušen sokol, ki nas je vodil po hribih,…
