Spomin. Enostavna beseda, bogata dvozložnica. V sebi namreč skriva pretanjene zaklade, ki bogatijo in barvajo človekovo življenje z najrazličnejšimi odtenki, najbolj neizrekljive skrivnosti in intimnosti, preplet dogajanj, ki počasi sestavljajo našo življenjsko pripoved in izpoved. Spomin je življenje in tudi življenje je spomin. Neponovljiv, edinstven, butičen. Vedno drugačen.
Slovar slovenskega knjižnega jezika pravi, da je spomin sposobnost človeka, da lahko predstave, misli, podatke v zavesti ohrani, obnovi. Spomin je zavest, v kateri so ohranjena vsa ta doživetja oziroma mentalno-izkustveni utrinki iz preteklosti. Tudi po Wikipedii je spomin sposobnost organizma, da lahko ohrani in kasneje obnovi podatke – lastnost, bistveno drugačna od računalniškega pomnilnika, ki ga včasih ravno tako, vendar neupravičeno imenujemo spomin.
Proces shranjevanja in obnove podatkov v človeških možganih je nemalokrat, hvala bogu, hoté nenatančen. Jasno, zakaj bi v mislih premlevali stvari, ki so se resda zgodile, a človeka prevevajo z žalostjo, strahom, zatajevano jezo, s prizadetostjo? Takšna čustva so vse preveč obremenjujoča in vsak nov dan, ki nas razveseljuje z novimi dogodki, presenečenji in uspehi, je neprimerljivo dragocenejši.
