Verjetno se vam je že kdaj zgodilo, da ste zaradi treme kakšno besedo (ali pa del besede) ponovili ali pa ste v iskanju primerne besede v svojem pripovedovanju naredili krajši premor. V teh primerih je bil vaš govor manj tekoč kot običajno. Pri osebah, ki jecljajo, pa je takšnih situacij veliko več. Zaradi zatikanja (npr. ma-ma-mama) in podaljševanja glasov (mmmm-mama) govor jecljajočega postaja netekoč, neritmičen in neusklajen ter s tem ovira njegovo komunikacijo.
- Jecljanje je najbolj znana, a ne tudi najbolj pogosta govorna motnja.
- Jeclja od dva do tri odstotke otrok in okoli en odstotek odraslih.
- Jecljanje je pogostejše pri dečkih.
- Jecljajo (oziroma so jecljali) tudi princ Albert, Rowan Atkinson, Samuel L. Jackson, Bruce Willis,Aristotel, Ezop, Demosten, Lewis Carroll in Winston Churchill.
- Jecljanje je motnja ritma, tempa in tekočnosti govora, ki nastane zaradi krajših ali daljših krčev mišic govornih in dihalnih organov (npr. ustnic, jezika, glasilk, trebušne prepone itd.). Navzven se jecljanje prepozna po večkratnem ponavljanju glasov, delov besed ali stavkov, podaljševanju glasov, premorih in različnih kombinacijah teh simptomov.
- Jecljanje je zelo kompleksna govorna motnja, ki se lahko odraža tudi na ostalih področjih človekovega življenja. Čim močnejše in intenzivnejše je jecljanje, tem bolj so prisotni tudi znaki na telesnem (npr. dihalne težave, znojenje, rdečica, povečan utrip, tiki), psihološkem, (npr. izogibanje govora), čustvenem (npr. pretirana občutljivost) in socialnem (npr. izogibanje družbe) področju.
Vzroki jecljanja
Čeprav o vzrokih jecljanja obstajajo različne teorije, natančnega vzroka še ne poznamo. Pri različnih ljudeh povzročijo jecljanje različni predispozicijski in vzpodbujevalni faktorji ter kombinacije le-teh. Predispozicijski vzroki, ki delujejo kot »ugodna tla za razvoj jecljanja«, so na primer slabša motorična gibljivost, splošno slabo zdravstveno stanje otroka, motorična nespretnost, pomanjkanje cerebralne kontrole nad govornimi funkcijami, hitrost razvoja govora, genetski dejavniki, nezrel živčni sistem, stres itd. Predispozicijski vzroki ustvarijo nagnjenost k jecljanju, ki se »sproži« ob ustreznih vzpodbujevalnih dejavnikih (npr. psihična travma, šok, povečan stres, dolgotrajna bolezen itd.).
Starši pogosto mislijo, da otrok začne jecljati nenadoma zaradi tega, ker se je na primer prestrašil, ali pa se je jecljanje razvilo brez posebnega vzroka. Jecljanje je zelo kompleksna govorna motnja, ki se ne pojavi kar iznenada. Prav tako pa ni nujno, da starši vzpodbujevalne dejavnike prepoznajo – lahko gre tudi za nekaj, kar vidi le otrok, mogoče se česa ustraši in si to na neki način zapomni.
