Za motnjami hranjenja se pogosto skrivajo druge – družinske, biološko-genetske in družbeno-kulturne težave. Skupnost anonimnih prekomernih jedcev (OA) sledi programu 12 korakov, povzetih po društvu Anonimnih alkoholikov.
Na srečanje skupine mi niso dovolili, tudi če bi vse slišano zadržala zase. Je namreč zaprtega tipa, celo člani se poznajo samo po imenih. Govorijo lahko samo o sebi, na drugega se smejo navezati le prek teme, ki jo je načel. Prepovedano si je segati v besedo in deliti nasvete, še manj izmenjevati recepte za hujšanje. Številni so namreč že preživeli kalvarijo takšnih in drugačnih diet, zato vedo, da vsaki sledi obdobje, ko se pri jedi ne morejo obvladati in se spet začnejo prisilno prenajedati. Pomanjkanje volje s tem nima nič, kompulzivno prenajedanje je namreč bolezen. »Kot si ne bi izbral kakšne druge bolezni, si ne bi tudi te,« pove Eva (ime smo na njeno željo spremenili), ki srečanja ljubljanske skupine Anonimnih prekomernih jedcev (OA) obiskuje eno leto. Zaradi takšnih pravil se v skupini počuti zelo varno. Ustreza ji tudi, da program ne predpisuje nobenega režima prehranjevanja, saj ima z dietami in različnimi oblikami posta zelo slabe izkušnje. »Sicer se jih precej lahko držim in z njimi začasno izgubim tudi po nekaj ducatov kilogramov. Toda težava je v tem, da mi niso omogočile trajne spremembe načina prehranjevanja in dojemanja, kaj hrana sploh je in čemu je namenjena.«
Učim se vzljubiti samo sebe
Diete je začela v srednji šoli. Čeprav je imela normalno telesno težo, je hotela biti zelo suha in fit, vendar ni znala ubrati srednje poti. »Ali sem se gibala in jedla kot vrhunska športnica ali pa nič od tega. Pogosto sem si postavljala tudi prehitre cilje, potem pa sem izgubila mero.« Prvič se je močno zredila, ko se je s fantom odselila na svoje, vendar je pod medicinskim nadzorom shujšala in stalno težo obdržala 11 let, tudi po rojstvu otroka. Nato ji je umrla teta, na katero je bila zelo navezana, in v pol leta se je močno zredila. »Odnosi v primarni družini so bili površni. Če sem o čem potožila, starši tega niso jemali resno oziroma so si zatiskali oči. Nikoli me nihče ni vprašal, kako se počutim, in me poskušal razumeti. Šele s pomočjo tete sem spoznala, da bi bilo prav drugače.«
Povprašajte za nasvet ali mnenje na spletnem forumu Motnje hranjenja na >>
