Noben roditelj ni popoln!
Ko smo mu prepovedali gledati televizijo, ker na peto priprošnjo ni pospravil sobe, se nam je prikupil z ustrežljivostjo – tudi soba je bila pospravljenja v pičle pol ure. “No, naj ti bo, ampak naslednjič ne bo tako!” Žal otroku s popuščanjem nismo naredili usluge. In koliko takšnih spodrsljajev bi se v našem discipliniranju še našlo!
1. Ne prelamljajte obljub!
Tudi negativnih ne. Če otroku za neprimerno vedenje obljubite kazen, na katero potem pozabite, izgubite precejšnjo mero kredibilnosti in avtoritete. Sploh pa je discipliniranje z “grožnjami” v večini primerov neprimerno. Malčka silite k slepi pokorščini zaradi strahu pred posledicami in ne zato, ker bi verjel v vas kot skrbnega starša, ki ima do njega določene zahteve zgolj zato, ker ga ima rad. Če primarnega, “blagega” kaznovanja v primeru neposlušnosti ne boste izpeljali, bo otrok vaše besede jemal z rezervo in čedalje manj bo priložnosti, ko vas bo ubogal. Vas bo posledično mikalo, da bi nastopili s strožjimi kaznimi, in začarani krog je sklenjen.
- Kaj storiti?
Opredelite nekaj pomembnih pravil, ne več kot deset, in od malčka dosledno pričakujte poslušnost. Vas ne uboga? Določite nekaj realističnih kazni – res skrbno razmislite, kakšna bo za vašega otroka najprimernejša – in se jih dosledno držite. Naj vam namignemo, katera so ta brezpogojna pravila: čas za v posteljo, umivanje in kosilo, vedenje za mizo, pospravljanje in druge oblike pomoči staršem, šolske obveznosti. Razlage vaših pričakovanj naj bodo bogate; malčku bo gotovo všeč, če si bo lahko sam izbral kazen.
2. Nikoli, ampak res nikoli ne izrecite zbadljivke!
V mislih imam besede, kot so “neumnež”, “pozabljivka”, “nesramnež” ipd. Naslavljanje z žaljivkami otroka dolgoročno zaznamuje, malček se poistoveti z vašim mnenjem in sčasoma takšen tudi postane. Ste že pomislili, da prav otroci, ki so doma tarča krutih pripomb, z njimi pogosto zasipajo vrstnike?
- Kaj storiti?
Ko jeza in bes v vas naraščata, to otroku takoj povejte in pojasnite okoliščine: “Mamica je jezna in užaljena, ker ne ubogaš, saj sva zaradi tega že pošteno pozni.” Če ste šli predaleč, se opravičite; otroci, ki slišijo opravičilo doma, tudi v družbi brez oklevanja priznajo napako.
Delite dileme, vprašanja, izkušnje in mnenja pri vzgoji naših najmlajših na forumu >>
