Cankarjanske mater
Že nekajkrat sem zasledila izraz cankarjanska mati in sicer v precej zaničljivi obliki. Ali mi lahko tukaj kdo razloži, kaj naj bi to pomenilo oz. kaj si v o tem mislite. Jaz ob temu dobim asociacijo na Cankarjevo črtico Skodelica kave, vendar v njej oz. njegovi materi ne vidim nič slabega.
Ali je to še en izraz, ki so si ga danes izmislili tisti starši, ki imajo otroke le zaradi lepšega, na prvem mestu pa je kariera, tako kot si npr. izraz hiperaktiven otrok velikokrat sposojajo v opravičilo starši, ki imajo, po domače povedano, nevzgojene otroke.
Hoj DZ!
Sama bi dejala o “cankarjanski materi”, da je skrajno altruisticna osebnost. Seveda je taksen odnos do otrok-a skrajno deformiran, ker je mati izgubila vecino potrebnega zdravega samospostovanja in tako dopustila, da je otrok lahko postal v osnovi egocentrik in do skrajnih meja nespostljiv do drugih, predvsem pa do svojih najblizjih v druzini. ( Ceprav se ve, kaksno obnasanje naj bi ze osnovni bonton veleval v odnosu otrok- drugi in prav tako odnos otroka do svoje matere! ).
Nesamozavestna, alias canjkarjanska mati pa je prepricana, da ji v zivljenju ne gepira nic boljsega in ji je vloga muceniske matere pravzaprav pisana na kozo. Po tej znacilni druzbeni vlogi jo je lahko prepoznati in ji pravzaprav mogoce dodeliti nekaksno priznanje s strani “zunanjih ” opazovalcev….Kajti uspesna je lahko le na tem podrocju druzbenega zivljenja, kakor zrtvujoca se mati, saj tovrstno manipulacijo sama s seboj perfektno obvlada, obenem pa se se kako dobro zaveda deficitov na vseh ostalih podrocjih….
No, povsem mozno je, da si je kdo , ki ne verjame v glorifikacijo “materinske vloge po cankarjansko” res to izmislil ob razmisljanju, kaksne vse socialne vloge so dandanes potrebne sodobni zenski v napredni druzbi. Mogoce celo sodobne “sefrazetke”, bogvedi?
Ves, osebno bolj verjamem v dejstvo, da obstajajo v realnem zivljenju hiperaktivni otroci, kakor da “cankarjanskih mater ” ni.
O prvih lahko strokovnjaki “pokazejo dolocene dokaze”, medtem ko o drugi oznacbi za cankarjansko mater lahko le ugibamo in predpostavljamo….
Toliko na kratko in imej lep dan ! LP!
oj Ponca :-))
zelo lepo si povedala, jaz bi k vsemu tvojemu dodala še tole:
to je tip mame, ki s svojo požrtvovalnostjo in prostovoljnim mučeništvom presneto dobro v otrocih zbujati občutek krivde. se pravi, z otroci in njihovimi občutki manipulira, tako da doseže svoje. eh, ne znam povedati bolje. saj je prav, da otroci spoštujejo starše, ni pa jim treba kar naprej zbujati občutka krivde, sramu, ker nečesa niso naredili tako kot so želeli Mati. no, tako nekako.
a si dandanes lahko predstavljate mamo, kako pred šolo čaka svojega pubertetniškega sina?? si lahko predstavljate tudi njega (sina namreč)? kako bi reagiral, ko bi jo zagledal – sploh če bi šlo za ne preveč moderno, po možnosti starikavo mater? saj človek ne ve, natančno, kdo naj se mu bi v takem primeru bolj smilil??
Moje razmišljanje o “cankarjanski materi” pa se malce razlikuje od dosedanjih sogovornic. Jaz pod tem pojmom in tem opisom matere vidim mater, ki v določeni situaciji, ki jo je sama napačno ocenila, pač skloni glavo in zapusti prizorišče. Ne razmišljam o njej kot o mučeniški materi, o materi, ki se zna samo odrekati in to zgolj za blagor svojih otrok, temveč je vidim kot žensko, ki je:
– vzgojila svojega otroka tako, da kljub umetniški žilici, kljub delu, ki ga opravlja kot “samostojni umetnik” in ki drugod za časa živega dela in aktivnosti le-to pač ni cenjeno, ki kljub različnosti in odstopanju tako v razmišljanju kot v načinu življenja v sebi nosi kanček tistega spoštovanja, ki mu ob prehitri neustrezni reakciji narekuje tudi kes in obžalovanje;
– ki je ne glede na poznavanje navad, razmišljanja, načina dela, različnosti in drugačnosti svojega otroka pač precenila pravi trenutek za njen korak naproti sinu in njeno pomoč, ki v danem trenutku pač ni najbolj doborodošla in se tega ob otrokovem izbruhu zave, skloni glavo in umakne.
Seveda “cankarjansko mater” kljub vsem svojim spoznanjem in sprejemanju otrokovega načina življenja sem in tja njegova reakcija le zaboli in užali, normalno, vendar to sprejema kot realnost tudi zato, ker se zaveda tega, da je ob nepravem trenutku hotela le dobro in prav, ker pa ji ni uspelo izbrati pravega trenutka, se mora s porazom tudi sama nekako sprijazniti. Seveda ji je potem hočeš nočeš všeč, ko opazi, da v otroku ni vse podrejeno le njegovi “umetniški žilici” in “njegovemu načinu izražanja lastne osebnosti”, temveč da v njem ostaja tudi nekaj tistega, kar mu je hotela sama privzgojiti.
Morda je to zgolj moja razčlemba prave “carnkarjanske matere”, ki jih dandanes, kot pravi Ponca, ni več! Ali pa morda so, vendar znajo dandanašnje “cankarjanke” postati na stopnišču s skodelico v rokah, odgovoriti, kar otrokov nagovor terja in pustiti skodelico na stopnici, dvigniti glavo in oditi nemoteno opraviti svoje delo naprej, s tem seveda, da jih v srcu pekli in jezi, vendar tega še zdaleč ne pokažejo, ker vedo, da se jim pokazana čustva vračajo kot bumerang.
Lep dan vsem!
marija (1)
Dejstvo je, da si take cankarjevske matere ne želi noben otrok in je zelo naporna mati. Sama sem imela tako mater, ki se je nenehno “žrtvovala” za naju, kljub temu, da si tega ni nihče želel in niti pričakoval. Mati, ki se pusti ponižati od otroka , otroka do konca razdraži in ga pripravi do tega, da je otrok večkrat do nje grob in neobziren. Otrok si želi veselo in neobremenjeno mater, s katero lahko normalno komunicira brez, da bi se ji vsakokrat, ko ni po njenem nos obesil do poda. Značilno za tako cankarjevsko mater je, da pričakuje za svoje “usluge” hvaležnost, strinjanje, spoštovanje, ker je vendar tako dobra! Če pogledamo cankarjevo mater, ki je s skoraj počenim srcem odšla s tisto šalco kave vidimo, da gre za pravo duševno zlorabo sina. Uspelo ji je vzbuditi slabo vest v sinu samo zato, ker ni spil kofeja v tistem trenutku, ko si je to ona zamislila! Kot, da ne bi mogla reči OK sine boš pa kasneje spil.
Ups, Alice, zdaj pa smo tam.
Ali je res mati tista, ki je vzbudila v sinu slabo vest ali pa je bil sin toliko zrel, da je to sam videl? Če natančno beremo, opazimo, da je bil sinek nesramen. Mati ga je hotela cartati, ko mu je prinesla kavo. Sinek jo je napodil. Mati je opravičeno odšla, a jaz bi na njenem mestu odnesla tudi kavo (zdi se mi, da jo je mati pustila). In imela je pravico do strtega srca, vsaj v tistem trenutku. Toda zgodba se začne že prej. Ta mati je imela veliko otrok. In malo hrane in kave. Za “koga boga” je to kavo namenila ravno temu, ki je bil študent in zaradi katerega se je že neštetokrat ponižala?
Skratka, zame je cankarjanska mati mati, ki ima več otrok, med katerimi dela neupravičeno razliko tako pri materialnih kot duhovnih rečeh. Mati samohranilka v sodobnosti in bližnji preteklosti je sicer lahko tej materi precej podobna, vendar za ljubljenčka žrtvuje la sebe, ne pa tudi drugih.
Čas pa je tak, da so danes skoraj vse matere edinčkov na nek način cankarjanske matere. Spuščajo se na vsa področja, ki jih ali pa jih ne obvladajo, samo da bi njenemu otroku nihče ne storil nič žalega ne v psihičnem ne v fizičnem smislu. Kar poglejte malo, kaj se zgodi, če učiteljica ujame dirjajočega učenca, da ga ustavi, kaj se zgodi, če tolaži jokajočega otroka itd. Prihajajo k učiteljem in se prepirajo otem, ali je bilo točkovanje in ocenjevanje ustrezno izpeljano, ali je to, kar piše, o ali a itd. In za vse so vedno krivi drugi. Sošolci, učitelji, vozniki, drugi pač. Nikoli otrok.
jaz se pa z Alice strinjam! čeprav so razmere dandanes drugačne (no, vsaj bile naj bi…); v Cankarjevem času bi težko našli mamo, ki bi rekla, prav, jo boš pa kasneje spil…
pa še celo v njegovih cajtih bi ta mama lahko, če je že imela tako malo kofeta na zalogi, zavpila gor po štengah:”Ti, Ivan, a boš kofe???
..in Ivan bi lahko rekel: “Ej, ne bi zdajle, mi ne diši, ampak vseeno hvala!”
…in mama bi rekla: “Okej, ni ‘blema, sem sam prašala…”
…in oba bi bila lepo srečna in mi bi imeli eno cankarjevsko zgodbico manj.
Vidim, da imate več različnih mnenj in da ste si vse več ali manj edine, da je cankarjanska mati nekaj slabega.
Ampak, roko na srce, jaz vseeno ne vidim nobene povezave med Ivanovo materjo, ki za moje pojme, če se vživimo v tisti čas in tiste razmere, nima nobene skupne točke z današnjimi modernimi materami, ki visijo na svojih otrocih. Ko je govora o današnjih materah, ki ste jih ve opisale, bi jih jaz označila za precej posesivne, egoistične matere, kar pa za Ivanovo mater ne bi mogla reči. Zame je bila ona (kakor sem razbrala iz njegovih črtic) vedno dobra mati in še vedno mislim, da jo primerjava z današnjimi takoimenovanimi “cankarjanskimi” materami žali.
Tako je moje mnenje in hvala vam za vsa vaša mnenja. Potrdila so mi samo tisto, kar sem že prej mislila – izraz cankarjanska mati nima ničesar skupnega s pravo Cankarjevo materjo. Nekdo si ga je preprosto izmislil.
Zivijo, DZ!
Menda bo tako, kakor sama zakljucujes.
Tudi sama sumim, da si je nekdo izraz izmislil, pac tako, kakor se to dogaja z raznimi oznacbami, ki se potem bliskovito pojavijo v pogovornem jeziku v dolocenem obdobju. Joj, kar zgrozila sem se, ko sem ugotovila, za kaj oznacujejo mladinci pojem “cesko”! 🙁
Zdaj pa nekako vsak od nas ugiba, zakaj naj bi pri tej konkretni oznacbi slo.
Pravilnega odgovora torej najbrz ni.
Vsi tolmacimo pravilno, vsak malce po svoje. Tako kakor naj bi vsak likovni kritik videl modernisticne cacke gor in dol po platnu po svoje, v skladu s svojo impresijo. Ampak potem itak zmaga tisti, ki ima najbolj znano ime!
(Btw, en taksen gospod mi je nekoc na prvi predstavitvi nekih sodobnih cack sepetaje priznal, da nima pojma kaj prikazuje nek skupek cack na platnu! )
In potem taksni kasneje opisujejo ta isto sliko s poplavo superlativov! :-))))
( Jaz trdim, da bi lahko bila cankarjanska mati “mazohisticna” ali “kalimerovska” mati…
Brez zlih namenov do ostalih v druzini,temvec s hudo destruktivnim odnosom sama do sebe. Skratka, zrtev svoje percepcije, po znacilnem delovanju navzven v okolici pa tudi deluje kakor mucenica! )
Imej lep vikend!
LP!
Bistvo in čar literature je ravno v tem, da jo lahko »beremo« (ali pa ne beremo) tako zelo različno in seveda tudi interpretiramo (ali pač ne) tudi vsak po svoje. Pojem cankarjanske matere ni zrasel na zelnikih posesivnih in egoističnih mater, ki jim je muka ukvarjati se z vzgojo, ampak je pojem, ki v literaturi obstaja najbrže že od Cankarjevih časov in seveda NI pogruntavščina naše mladeži ali bognedaj njihovih staršev, kot na primer izraz, da je nekaj »češko« (kar bi naj bi v jeziku naše mladeži imelo nekakšen pejorativni predznak, oziroma naj bi bila oznaka za nekaj, kar je čudno in obenem manjvredno). S cankarjansko materjo se ukvarja kar nekaj nekaj naših avtorjev, tudi takšnih, ki se pri nas ukvarjajo s teorijo vzgoje, npr.:
potem je cankarjanska mati še predmet raznih filozofskih in sociološki razprav, o njej govorita dr. Slavoj Žižek, pa dr. Tine Hribar, ki na primer pravi:
»(Hribar 1983, 4516), vseeno pa ostaja njena prisotnost nekaj »slabega« v sinovem življenju:
Cankarjeva mati je slaba mati, ker je bila predobra. S svojo jokavo dobroto in pobožnostjo, s katero je v imenu Boga Očeta (Drugega kot Vsemogočnega) izničevala idealno podobo zaradi bioloških in socialnih vzrokov že tako ponižanega realnega očeta, je v kritičnih situacijah namesto zaupanja vzbujala neznano grozo, ki je potlej Cankarju vseskozi sledila (Hribar 1983, 48). »
Toliko o pojmu »cankarjanska mati«, seveda pa ima vsak pravico do svoje interpretacije. Ne zdi se mi, da bi se izraz uporabljal zaničevalno, ker gre v bistvu zgolj za dejstvo, namreč kaj izraz pomeni in ne za kakovostno okarakteriziranje nekega pojma.
Sicer pa je Alice zelo dobro napisala, Bog ve kaj bi bilo iz našega Cankarja, če bi mu mama takrat res rekla: OK, ni problema, boš pa pol popil.
….in vse bo še dobro
maja_b napisal:
> no, jaz vam pa mečem še eno “kost”:
>
> zakaj je v starih časih (recimo v dobi Cankarja ali še malo
> prej) toliko mater želelo, da bi njihov sin postal duhovnik?
ne zaradi tega, ker bi ji na tak način ostal zvest celo življenje, če je bilo to mišljeno kot kost, ampak zato, ker je bil ta poklic poleg odvetnika in še učitelja skoraj edina možnosti izobrazbe, v nasprotju z prejšnjima dvema pa je tudi garantiral možnost preživetja.
Zivijo, June!
Super, da si se oglasila in smo lahko prebrali nekaj, cesar najbrz poprej nismo… (no, vsaj zame to velja !) Ja, je ze tako, da v svoji nevednosti ugibas in tipas in seveda tudi v temo brcnes.
Bilo mi je v uzitek popraviti cacke v svoji glavi ! Lep dan in nasvidenje in oglasi se pogosteje!
Yap, pa oba poklica, ki si ju omenila, sta tudi kotirala visoko na lestvici ugleda v tedanji druzbi. Sicer je bilo mozno pravo studirati le na Dunaju.
Postati duhovnik je bila posebna cast za starse in ostale sorodnike. Tudi revni so lahko prisli do tega cenjenega poklica, le ce se je izkazalo, da so bistri in imajo se druge prijetne lastnosti, ki naj bi jih na ogled postavili v javni podobi duhovnika…
LP!
Zivijo, June!
Ne, osebno nisem Tvojega prispevka narobe razumela, tako da se Ti ni potrebno opravicevati. Le zakaj?
Glej, vsi smo nekaksni eksperti na svojih dolocenih strokovnih podrocjih. Eden na tem, drugi na drugem. Prave poliglote vsesplosnega znanja je verjetno tezko presteti na prste obeh rok, ce ze ne ene. ..
In prav je, da se nekoga v podobni temi, kakor je potekala tule, opozori, da je v zmoti in da obstajajo pisni dokazi za to.
Ja, nam pa ze privoscis kaj dodatnega znanja, ki ga imas sicer v dostojnem obsegu, menda? :-))
Ti se kar podeli nekaj svojega znanja z nami in obljubim, da bom sama zelo vesela, ce bom slucajno vedela kaksen odgovor na trd problemski oreh, ki ga mogoce ne bos zmogla streti. Velja?? Tu smo zato, da delimo izkusnje in mogoce vedno znova izvemo kaj koristnega. In se imamo pravzaprav obcasno tudi fajn…
No, sicer pa hvala za kompliment. Tudi jaz sem Tvoj prispevek z uzitkom prebrala. In poziv na naslednje snidenje je bil zagotovo iskren, verjemi.
No, pa nasvidenje in lep pozdrav od mene!