Problematični najstnik
tudi mi imamo podobnega najstnika, najslabše je da ga obsojaš in zmirjaš ter uporabljaš besedo “mogoče” to pomeni da nisi prepričana in da sploh nimaš dokazov, kar je najhujše za najtnike.
Da izostaja iz šole še ni tako kritično ker bi drugače ukrepali v šoli, sigurno so sankcije ko je dovolj našpricanih ur.Strokovna pomoč bi pomagala samo tebi saj on jo noče sprejeti.
Poizkusi z kaznovanjem, če nič ne uboga pomeni da nič ne naredi potem nesme tudi nič dobiti, ne denarja ki je potreben za mamila in pijačo, ne izhodov ob vikendih, itd.Najhujši problem je družba v kateri se nahaja , če ni vzgojen v agresivneža je to sigurno družba v kateri se nahaja.Jaz poizkušam biti ravnodušen do njega, kot da ga ni,kot da ne obstaja pa tudi prat in likat mu ni potreba popolnoma nič se ne zanimaj za njega boš videla da se bo začel počasi približevat, naj on začne spraševat tebe ne ti njega.
veliko sreče ti želim pa še kaj napiši?
Ja. Vem.
Vem, da je prvo, kar nam pride na misel, kako kaznovati!!!
Kako ga zabiti, da mu nikdar vec ne pride na misel… ga premlatiti, ga zapreti, ga ozmerjati, ga ignorati …nekaj, kar mu bo dalo vedeti, kako zelo nas je razocaral…
Pa je vse zaman. To je obdobje, ko se otrocek odtrga od nas in nas prvic vidi z napakami vred. Kar je bolece.
Drugo kar moramo vedeti je, da se dalec ni zlezel iz svojega najbolj egoisticnega obdobja v zivljenju. NI SPOSOBEN videti kaj vec kot sebe in svoje potrebe in tega se mora sele nauciti.
Tretje – to je sele zares preizkusnja za starse, ce so to zmozni biti.
Lahko je biti stras, dokler reces – naredi, pa je narejeno. Ne smes, pa uboga.
Kaj pa potem, ko je treba to utemeljitiP Pokazati na sebi? Ko je treba odpuscati stvari, ki si jih se zamisliti ne upas?
Ne vem, kako kaznujete svoje mladoletnike. Jaz pa gledam, da po vsaki kazni tocno vedo, da sem se vedno tam, da bom vedno tam, ko me bodo potrebovali.
Jaz sem samo sestrična tega fanta.
Doma imajo precej slabe razmere. Mati pije in fanta ščuva proti očetu. Oče je sicer vredu vendar zelo neodločen. Starša nista v dobrih odnosih. Oče se sicer želi razvezati, vendar še ni zbral poguma. Fant postaja bolj in bolj agresiven. Verjetno se to uči doma, saj njegova mati tepe njegovega očeta.
Skrajna veš z lepo besedo se ni obneslo, smo prvo to probali.
S kaznovanjem se mi zdi da se obnese saj mu veliko pomeni družba in prijateljice pa tudi motor saj ponoči sanje o mjem.
Fant je sicer bojkotiral šolo uspeh je padel na nulo, in ko zlepa in z pregovarjanjem ni šlo je ostala samo še kazen, on meni uspeh jaz njemu motor on brez neopravičenih jaz njemu izhod ob vikendih. Nekaj časa se je trmal potem pa je videl da nebom popustil pa je začel uspeh spet izbolševat ,jaz pa popuščat z kaznijo.
Starši pozor še vedno mora veljati pravilo da otroci morajo spoštovati starejšega saj smo ga mi ustvarili.
Najbrž pričakuješ in si želiš, da bi mi to tvoje mnenje spoštovali, ali pa ga vsaj tolerirali. Vidiš, prav tako si najstnik, o katerem je beseda, želi osnovnega spoštovanja in cene, pa je očitno odrinjen.
Seveda je prav, da morajo otroci spoštovati starejše “ki ustvarjajo življenje” – ampak en vzorec pa morajo nekje dobiti, a ne?
Takole medsebojno dajanje, kdo bo koga, se mi pa ne zdi vredno niti besed.
To je moje mnenje, ni pa nujno, da je tudi tvoje.
Toni, kot sem že napisala je vsak otrok unikat, vsak je nekaj posebnega in ni univerzalnega recepta kako “kaznovati”. Kar se je pri tvojem najstniku obneslo, sem 100% prepričana da se pri mojem nebi. Moj sin ni kadil, niti pil ali se drogiral, vandar je nekje ob koncu osemletke čisto popustil pri učenju, začel je lagati in štricati pouk, čeprav je bil leta prej priden učenec. Najprej smo seveda tako kot si tudi ti, poskusili zlepa pa je bilo še slabše. Kot da bi se delal norca iz nas. Potem pa mi je nekega dne le prikipelo in prepovedala sem mu gledanje TV, kar pa ne bi bila taka tragedija če ne bi bilo ravno takrat svetovno prvenstvo v atletiki. Moj sin je bil takrat športnik in je treniral atletiko na ŽAK-u in bi za atletiko umrl. Zato se mi je zdela takrat taka kazen najbolj primerna, češ ti si nas prizadel bomo pa še mi tebe. Še sedaj me je sram in mi je žal da sem to naredila, čeprav je že od tega minilo nekaj let. Res da je na koncu osemletke potem uspeh le nekako popravil, ampak vem da ne zaradi kazni.
Sem pa z zadovoljstvom prebrala, da si bil tudi ti pošten in si vzporedno z njegovim izboljšanjem tudi ti popuščal pri kazni.
Lepo te pozdravljam!
Modra lepo je teoretično govoriti ko pa so dejstva pred tabo in se moreš z njimi soočiti praktično pa ni tako enostavno,ko je najstnik odrinjen si pravgotovo želi spoštovanja, ampak v taki družini ga nebo dobil ker so sigurno veliki problemi med stašema in je potrebno da onadva poiščeta pomoč.Ampak jaz nisem mislil na odrinjenega najstnika, moj mislim da ni? ima ljubeča starša z nama se lepo in spoštljivo pogovarja, dobi kar hoče? ampak najstniki imajo neskončne želje,naprimer avto v osmem razredu!!!
še dobro da nesme delat izpita ker drugače nebi končal osnovne šole. Vsedmem razredu je pa bil pravdober.Sedaj v osmem je čista nula sploh ne sodeluje.Najraje bi se takoj zaposlil da bi imel svoj denar. Mislim da je pod uplivom slabe družbe, druži se z vrstniki starejšimi od njega so že polnoletni ter imajo službo ter avtomobile med njimi so tudi taki ki niso končali osnovne šole.
Kaj narediti v takem primeru?? Spoštovanje tu ni delovalo, kazen deluje mogoče samo navidezno,bo pa kaj drugega pogruntal.
Ne pričakujem nobene podpore mojega mnenja na tem forumu kot si napisala,vsak lahko dela kar hoče saj je demokracija pa vseeno so si izmislili zapore po celem svetu zato da v njih odslužiš kazen.Moje mišljenje je da ko se človek rodi ima prazne možgame, vse skoraj vse kar mu pride noter je od njegovih prednikov,nikakor pa ne obratno.
Skrajna zaenkrat tudi moj ne kadi in ne pije, kar si nakratko opisala svojega se mi zdi da se dogaja nekaj podobnega z mojim.
Nič pa nisi povedala kako se je stvar končala,saj to je bilo že pred nekaj časa kar sem razumel.Ali se še ukvarja s športom?
Moj je kar nekaj let igral košarko sedaj se mu enostavno ne ljubi več, pa tudi učit se mu ne ljubi.Mislim da sanja pri belem dnevu,dekleta mu pa sigurno mešajo štrene saj vidim po mobitelu ker se mu je prirastel na uho.Mobitel mu pomeni veliko in enkrat je bil kaznovan z odvzemom, pa ni delovalo drugi dan je že imel drugega.itd. itd.
lp:Toni
Sem te razumela, da zagovarjaš rigorozne sankcije za fanta, o katerem smo pred tem govorili. Sorry – nesporazum.
O, sicer pa imam tudi jaz najstnika, ki mu je padla skoraj vsa energija do učenja. Ampak, prisežem, da odkar se to dogaja, nisem niti enkrat z njim manipulirala zviška ali grdo ali podcenjujoče. In, hvala bogu, rezultati se že kažejo.
Vmes sem prebrala dve ali tri knjige na temo čustvene inteligence, ki so mi zelo zelo pomagale pri ohranjanju ravnovesja in pozitivne klime v družini.
Hočem samo reči, da ima vse, o čemer govorim, praktično osnovo, ne zgolj teoretične.
Tudi tvoj najstnik se bo pobral, nekaj pomoči bo pa vseeno potreboval.
Veš, če bi meni nekdo rekel, da sem “čista nula”, bi iz čiste užaljenosti postala uporna kot vrag.
Kako bi pa ti reagiral na to?
ukrotiti – že sam izraz ima negativni prizvok.
Najstniška leta so tako ali tako sama po sebi dovolj “problematična” in žal se
vse prevečkrat zgodi da “problematični starši poskušajo ukrotiti” najstnika, nakar se čudijo ker z agresivnostjo, ščuvanjem, čustvenim izsiljevanjem
dosežejo zgolj to da dobijo bumerang…..
Istočasno ko jih imamo za otroke (so še nezreli) pa od njih pričakujemo tudi zrelost (za božjo voljo saj si vendar že dovolj star, da veš…..)
Anketa ki so jo izpolnjevali na neki gimnaziji (naši!) je pokazala da je najpogostejši odgovor staršev katerega naši najstniki danes slišijo – NE SMEŠ!!!!!
To je pa približno tako kot bi bikcu pomahal z rdečo rutko, mar ne?
Imam samo en nasvet: starši tega konkretnega najstnika nedvomno potrebujejo
strokovno pomoč, šele potem se bo klobčič lahko začel odmotavati….
Se ne čudim da je cenjeni g.Košiček nekoč izjavil da se je nehal ukvarjati z
“problematičnimi” otroci, ker je ugotovil da problem leži drugje (starši)…
Toni, pri nas se stvari trenutno obračajo na bolje, čeprav sin še vedno išče samega sebe. Z atletiko se ne ukvarja več. Treniranje v klubu je pustil pri sedemnajstih, saj mu je najprej zmanjkalo časa za šolo, kasneje pa tudi za treninge. Nekaj časa je še tekel na maratonih, zadnji dve leti pa tudi to ne več. Tudi šole nima še nobene končane. Ker je v osnovni šoli popustil šele v osmem razredu, prej pa je bil priden je imel še vedno zadosti točk da se je vpisal v gimnazijo. (Zelo si je želel v športno, ki pa je bila tisto leto tako prenapolnjena da ni bil sprejet). Že takoj pa se je izkazalo da fant nima nobenih učnih navad, zato je šel kmalu pa stari poti (špricanje, laganje, nikakršnega interesa za učenje). Treniral pa je takrat še vedno in me vsak dan prosil in prepričeval naj ga prepišem na neko triletno šolo, da bo manj obremenjen in bo lažje treniral saj mu atletika pomeni vse. V zvezi s tem sem se obrnila na svetovalno službo za mladostnike, kjer so mi potrdili da je smiselno da se sin prešola. Vendar kam? Saj ga nobena smer ni veselila. Nazadnje smo se le odločili za neko šolo, ki omogoča program 3+2, vendar je bila v domačem kraju zasedena. Zato se je moral voziti kar daleč, kar mu je zopet vzelo toliko in toliko časa. Na treninge je prihajal zaspan in utrujen tako da pravih rezultatov ni več dosegal in je dokončno obupal. Prvi letnik je ponavljal in ga potem naredil, vendar v drug letnik ni hotel. Potem smo se nekako dogovorili, da bo delal, kolikor bo pač lahko preko študenta in si tako nekaj zaslužil, šolanje pa nadaljeval po izpitih. Toda v enem letu je naredil le en izpit. Čeprav delal ni skoraj nič, ven pa tudi ni hodil, najdlje je šel z žogo do igrišča. Med tem časom sem upala da bo šel k vojakom in ga bo mogoče tam srečala pamet, pa se je znašel in ko je dobil poziv se je hitro vpisal v šolo in dobil potrdilo o šolanju pa mu ni bilo treba it. Vmes je malo, ampak res samo malo spraševal za službe, vendar ni nič našel. Zato se je ponovno odločil, da se bo vpisal v šolo, ampak ne nadaljeval na tisti kjer je imel že narejen 1. letnik, ampak na neki drugi. Med tem časom pa se je tudi naše finančno stanje tako poslabšalo, da tudi če bi hotela mu ne bi mogla več plačevati šolanja. Zato se je obrnil na Zavod za zaposlovanje, ki financira določene programe šolanja. Tako da sedaj hodi trikrat tedensko po 4 ure v šolo. Prve izpite bo imel takoj v začetku januarja 2003 – TAKO DA NADALJEVANJE SLEDI.
Toni! Po vsakem dežju posije sonce in jaz ti želim v Novem letu veliko sonca!
Če si motorja tako močno želi bo tak dolgo in trmasto vztrajal da ga bo dobil (mogoče kupil sam?), pa četudi pusti šolo in gre delat – iz lastnih izkušenj;) Pa ti tega verjetno ne razumeš, se ti zdi nesmiselno in totalno bolano ne? Saj mogoče tudi je ampak…verjetno si je reko, da če mu že nič drugega ni uspelo kot si je zadal, mu mora vsaj to in temu se za nič na svetu ne bo odpovedal…povej mu da ga razumem;)
tudi jaz imam sina junija bo 14 let hodi v 9 razred. Laže, šprica pouk pred ali po urah, namesto da bi denar nesel v šolo se najprej zlaže da je denar nekomu vrnil potem ko začnem raziskovati pove da ga je zapravil, denar je tudi že ukradel meni svojemu bratu, možu, stari mami, kakor da bi mu kaj manjkalo. Z nijm se pogovoriš ker misliš da je tako najbolje pa se spet zlaže, če je možnost spet kje kaj ukrade. Kaj narediti,prosim za kakšen nasvet! Tudi jaz sem mu prepovedala računalnik sem mu tudi vzela telefon pa je bil brez in ga je kasneje spet dobil nazaj pa spet. Ne vem kako naprej kako mu dopovedati da mu hočeš samo dobro in da se druščine ne kupi z denarjem.
Dober dan vsem ki se trenutno pogovarjate o teh temah.. Moje ime je Sašo in dejansko bo letos prvič kamp za problematične otroke, najstnike.
V kampu sodelujejo tudi določene osebe kot so psiholog, sociolog vojaški dril inštruktor, ter za vsaki primer medicinsko osebje…
Za vse info se lahko pozanimate na meil qenergy.camp@gmail.com