cistoskopija
v sečni kanal ti vstavijo kovinsko cevko skozi katero vidijo notranjost mehurja.
Pri ženskah je ta pot kratka in ni tako neprijetno kakor za moške.
Odlična preiskava,ker ti takoj pove stanje v mehurju.Meni edino kar ni bilo prijetno je to,da jih je veliko v sobi, na mizi si naga spodaj in tamalo ti dvigne direkt pod svojo faco(zdravnik). lp
zdravnik, pa ena sestra,ki mu podaja inštrumente, pa ena sestra,ki nekaj zlaga na pultu, pa eden ki gleda zraven, pa sestre, ki hodijo noter in ven nekih 4-5 jih je bilo zraven, ne vem točno, ker se mi je kar meglilo od straha.
Uležeš se na mizo (ginekološko), obujejo ti neke bombažne visoke škornje in te z mizo vred dvignejo v višino zdravnikove glave, počasi vstavi kovinsko cev(ki je malo mrzla), nastim si aparat na oči in počasi gleda noter(vidi tudi poti do ledvic).
meni so takoj vbrizgali inekcijo kolagena(živalske maščobe) v ledvični kanal, da bi naredili zapiralko, ker se mi je urin vračal v ledvico( iz mehurja) in sem zaradi tega imela pogosta vnetja ledvic.To vbrizgavanje nisem niti čutila.
Otroke obvezno uspavajo,da bi bili mirni, odrasle pa ne,ker ni nič bolečega.samo premikati se ne smeš.
Vse traja par minut, vstaneš in greš. Upam,da je dovolj izčrpno. Srečno obema.
Cukrček je dobro opisala postopek – predvsem pa je pomembno, da kolagenska varianta tudi učinkuje (ena od hčerk po tem postopku nima več težav).
Ljudje, ki to preiskavo opravljajo, ne vidijo npr. Leni2, ampak “časopis na železniški postaji” – zato se ne obremenjuj s pretirano zasebnostjo (pri zdravnikih je pač ni).
Pomembno je le, da se težave odpravijo – držim pesti!
Pri cistoskopiji dobijo v kliničnem centru otroci narkozo (dveletniki zagotovo). So pa druge priskave (ko napolnijo mehur z vodo in slikajo, do kod navzgor se le-ta pomakne), kjer pa narkoze ne dobi nihče.
Jelena, res pa je, da bi bili starši marsikdaj pripravljeni namesto svojih otrok prestati preiskave – pa to ni možno. Je pa vsekakor huje pustiti bolezni, da se razbohoti, kot pa jo ustaviti, ko je še čas za to… Drži se!
Pri svoji hčerki sem pod silom prilik ugotovila, da je bolje, da nisem pri nobeni preiskavi poleg. Dokler sem prisosotvovala pregledom, je tulila in otepala okrog sebe. Ko se je lovila z nečakom in priletela v šipo tako, da si je prerezala celo podlaket in so jo morali operirati, seveda me me v operacijsko dvorano niso pustili. Šivali so pod lokalno anestezijo. Trajalo je skoraj eno uro, ker je bila rana dolga in globoka, da so šivali vsako plast posebej, vendar je bila, kot so mi povedali pozneje, čisto mirna in se je celo pogovarjala z njimi. Preden so jo odpeljali je seveda jokala in se otepala, ker je hotela, da grem zraven.