Lep pozdrav

Imam psičko staro 5 let, pri meni je zadnja 4 leta. Posvojila sem jo iz zavetišča. Je kot moj dojenček, spi z mano v postelji, je najboljšo hrano (Orijen), posebej za njo smo ogradili parcelo okrog hiše in res uživa pasje življenje tako kot je treba..

Ima pa psička zelo samosvoj karakter, učenje z njo je zelo težavno, ker je zelo pametna in preveč razmišlja, zato moje ukaze izpolnjuje z velikim zamikom. Zaradi tega jo iz povodca skorajda ne spuščam, razen tam, kjer ni možnosti da bi ogrožala sebe ali koga drugega, če se na moj klic slučajno ne bi odzvala. Problem je verjetno v tem, ker na psičko nisem nikoli položila roke, niti jih ni nikoli dobila z časopisnim papirjem, skratka od mene ni bila deležna nobenega zastraševanja ali fizičnega kaznovanja in me zato niti ne jemlje resno niti ko se zaderem, ker itak ve, da ji ne bom nič in se ji zdi bežanje pred mano še toliko bolj zabavno. Uboga pač ko se njej zazdi, da bi bilo fajn priti, ampak ne pa na ukaz.

Včeraj sva bili na sprehodu v gozdu in prideva na en travnik, jo odpnem iz povodca, da bi ji metala žogico. Kakšnih 45 minut ji mečem žogico, jo učim razne finte in trikce, bila je ful pridna in poslušna.. potem pa je bil čas da greva domov, jo hočem pripet, psička skoz 1.5m stran od mene, ravno toliko, da je ne morem pripet. Ji ponujam priboljšek, nič, ona še vedno se umika toliko od mene, da je ne morem prijet. Dobro, grema kakšnih 20 metrov, hodi zraven mene, ko hočem sečti proti njej da bi jo pripela, se spet umakne. V tistem dvignem glas, ona še vedno ne reagira.. grem proti njej, konstantno beži. Potem pa jo kar prime in se spusti v dir stran od mene, jo kličem (nisem šla za njo), se obrača nazaj in me gleda ter gre naprej.. hodila sem počasi za njo kakšnih 200m, jo vsake toliko časa poklicala, potem pa sva se že bližali cesti in mene začne grabit panika, ker ni in ni hotela priti do mene, ampak je kar marširala po svoje.

Spet poskušam na vse možne načine pritegnit njeno pozornost in jo pripravit, da bi prišla k meni. Ona pa na varnostni razdalji me vsake toliko časa pogleda in gre naprej. Ko je bila nekje 10 metrov od ceste, sem res zapaničarila, ker je šla proti cesti in sem začela teči proti njej.. ona seveda bežala pred mano, zbeži na cesto (izvenmestna cesta med polji), jaz za njo, komaj sva se ognile avtomobilu, da sem jo ulovila sem mogla ustavit dva avtomobila, pa še potem sem tekla za njo po hribu, jo klicala, se drla kakšnih 10 minut, preden je sama prišla do mene. Naj povem, da sem bila od tega dirkanja za njo in dretja ter straha, da se ji bo kaj zgodilo zaradi ceste tako napsihirana, da ko sem jo dobila, sem zgrabila prvo vejo ki sem jo dobila in ji konkretno nadevala čez rit, jo vrgla na bok in se zdrla na njo. Točno je vedela, da je šla tokrat predaleč. Meni je bilo pa tako zelo žal, da sem jo fizično kaznovala, da sem jo potem ko sva prišli domov, najprej ignorirala kakšno uro in se zraven zjokala, potem pa jo poklicala k sebi in cel večer držala v rokah in božala…

Vem, da je fizično kaznovanje psa nesprejemljivo, ampak kaj narediti v takih situacijah, ko veš da pes točno ve kaj hočeš od njega, pa ne uboga ker mu ni? Nočem, da mi še kdaj tako živci spustijo kot so mi včeraj, gre se pa bolj za njeno varnost kot za to, da uboga – največji strah mi je, da bi zaradi neubogljivosti skočila pod avto. Pa že tako jo redko spuščam iz povodca, samo na travnikih, ampak po včerajšni izkušnji ko sem letala za njo slabega pol kilometra, da je prišla že do ceste, je ne bom več. Ko sva v ogradi, odpoklic in vse funkcionira tako kot more… zunaj pa odpove.

Kakšen nasvet?

Pa še to bi dodala, psička je sterilizirana, srednje velikosti (20kg)… ima me ful rada, ko gledam tv mi zleze v roke in se vleže na mojo ramo ter tako počiva, ko jo cartam mi zaspi kar v rokah v neverjetnih možnih pozah, v postelji spi zraven moje glave, strašno je navezana name in me edino uboga (kolikor pač me). Kot že navedeno, v ogradi (100m2) ni problemov, vse uboga, zunaj pa jo včasih zgrabi (nepredvidljivo, ne gre se pa da jo zmoti kakšen dejavnik, preprosto zazdi se ji da bi ona šla po svoje).

Vsi so mi govorili, da je pes kredelna žival in da mu moreš včasih tudi fizično silo pokazati, da si ti alfa oz. šef in da se z lepimi besedami vedno ne da vse rešit, čeprav se s tem nikoli nisem strinjala. Ampak kako psu pokazati, da misliš resno, ko ne pomagajo priboljški, piskajoče igračke, povzdignjen glas? Ali je res edina rešitev, da psu fizično pokažeš, da si mu nadrejen?

Bile sva tudi v pasji šoli in z ničemer nimam težav, razen z temi njeni pobegi ko jo prime. Dve leti nazaj sem jo spustila v kampu (na morju), okrog in okrog je bila ograja, ležala je na plaži pod senčnikom z mano in fantom. Fant gre v vodo 10m stran, jaz grem do vode da bi namočila noge, psička pa v tistem ko je videla, da sem od nje dovolj daleč da je ne bi mogla ulovit, hop po svoje. Lovila sem jo po celem kampu, da ne omenjam, kako butasto se počutiš, če svojega vzgojenega psa, ki sicer uboga, loviš po celem in se dereš za njim, on pa za zabavo beži pred tabo in ne sliši nobene besede. Takrat sem jo ulovila ker so jo eni ljudje tam začeli klicat in se je šla k njim cartat, jaz pa po njo in sem jo privezala. Mi je pa strašno butasto to privezovanje, ampak ne mislim pa je lovit, kadar njej to zapaše. Bilo je že večkrat, da je bila na sprehodu prosto spuščena (pohodi v kakšne hribe) pa ni bilo problemov, včasih pa kar gre po svoje, je pa to nepredvidljivo in ne morem naprej videt, kdaj jo bo zgrabilo, da bi šla ona malo po svoje in takrat postane gluha.

bog marija. ne morem verjet kaj berem. kar srat me je prijelo.

poišči pomoč pri strokovnjakih, ker imaš popolnoma napačno predstavo o tem kaj pomeni vzgoja in življenje s psom. resno mislim, preden bo prepozno.

fizično kaznovanje NE BO pomagalo. psica se te bo bala, ne bo te pa spoštovala. kar je temeljna napaka.

Vesna Vuk Godina, če jo mogoče poznaš, govori o tem, kdaj je fizična kazen sprejemljiva (za otroka, ampak vzgoja otrok in psa ima kar nekaj vzporednic, imam oboje in to opažam iz prve roke). Med drugim tudi, ko je otrok življenjsko ogrožen in mu ne moreš drugače pokazati/ga rešiti, kot tako, da ga lopneš. Recimo hoče seči po vročem piskru na štedilniku. Tisto sekundo nimaš časa za znanstveno in vzgojno razlago, kaj vse se lahko zgodi, ker je lonec vroč, ampak samo za lop po roki. Ali pa tvegaš opekline. Ker ne s kričanjem ne z dopovedovanjem tisto sekundo ne moreš preprečiti najhujšega.
Podobno je pri psu, pri katerem je pač še ta križ, da ima ogromno in nevarno zobovje in je treba vedno računati na to, da lahko koga poškoduje. Torej ga je že zato treba imeti pod komando. Psa imeti rad je izi, ni lažjega, psa imeti rad in ga hkrati vzgojiti, je pa že težje, ker moraš med to vzgojo včasih utišati svoje srce in poslušati izključno pamet.

Mene vedno boli srce, ko s psom (še vedno) delam vajo, da mu vzamem hrano ali mu ne dovolim začeti jesti. Ampak je treba vsake toliko ponoviti, kdo je glavni. Ne gre za izživljanje nad njim, ampak je to preventiva. Kot rečeno, pes mora ubogati, ker lahko pride situacija, ki bo zelo nevarna zanj ali za druge. Jaz si v takem primeru ne želim, da bi naredil po svoje.

Ti si moraš poleg tega, da vzpostaviš nujno spoštovanje in hierarhija, še dopovedati, da tvoja psička ni vzgojena. Enostavno ni. Vzgojen pes namreč obvlada odpoklic, tvoja ga pa niti takrat ne, ko ni nobenega motečega elementa (drugi psi, divjad, priboljšek, ki ga ponuja kdo drug in podobno).
Moj pes jih je sicer tudi že “fasal” (jaz sem ga “lasala” za kožo na vratu, kot to dela pasja mama v leglu), ampak se ne premakne od mene. Po mojem se mu zmeša, da bi kje ostal sam. Vedno me ima z enim očesom na vidu in ne gre več kot deset metrov od mene. Na plaži bi kvečjemu prinorel k meni v vodo, niti v sanjah ne bi laufal proč.

Še nekaj moraš vedeti. Da potem z leti včasih pride še dodatna nepredvidljivost oziroma večja občutljivost psa in bo to, da te ne uboga, še toliko bolj neugodno.

Mogoče še tole.

Kot si že sama ugotovila, je ljubezen lahko tudi škodljiva. Ti s svojo brezpogojno in brezmejno ljubeznijo dobesedno ogrožaš življenje svojega psa. Veliko bolj bi mu koristila in bil bi veliko varnejši, če bi jih že kdaj fasal.

Pri nekaterih psih gre vzgoja lažje, pri drugih težje. Pri nekaterih gladko lahko prideš skozi brez vpitja in udarcev, samo z nežnostjo in priboljški. Pri drugih moraš pa biti strožji, če hočeš psu in sebi dobro. Enostavno to tako je. Še vedno je boljše, da uporabiš neustrezno metodo kaznovanja, kot da ga nikoli ne kaznuješ.

Nočem te navesti na to, da zdaj psičko tepi kot norca, hočem te samo potolažiti, da si ne očitaj teh udarcev. To je vse zgolj in samo v njeno dobro. Če si bo zapomnila, da ni bilo kul, kar je naredila, je očitno rabila malo težjo roko. Jaz sem mojega psa lasala, dokler je bil mlad in je še imel svoje prebliske, zdaj mi še zavpiti ni treba več nanj. Sploh ne pomnim, kdaj sem nazadnje.

“Glede kazni”, hvala za razumevanje. Fizično kaznovanje ne uporabljam, zadnjič jih je prvič dobila, pa še to mi je bilo bolj hudo kot je njo bolelo. Ampak je bilo samo zato, ker sem se tako ustrašila za njeno varnost, da druge reakcije nisem bila sposobna, kot da sem ji fizično dala vedet, da bežanje ni rešitev in da se mora odzvat, če se derem za njo, se pravi v krizični situaciji.

Kot vzgojena sem mislila, da nikoli ne renči, na ukaz neha lajat, ne izisljuje za hrano, ne izsiljuje za pozornost, ne uničuje, je preprosto vodljiva na povodcu in tudi odpoklic skoraj vedno funkcionira. Razen kadar njo na lepem zgrabi, da bi šla po svoje in se ji zdi zabavno, da je ne morem dobit. Drugače se odzove tudi če vidi psa, pa jo pokličem, pride brez problema, ampak včasih jo pa kr zgrabi in gre po svoje. Drugače se mi zdi podrejena in nedominantna, samo svojeglava in to povzroča te pobege. Ampak ker je ne želim fizično kaznovat, ne vem, kaj mi še preostane, če drugo ne zaleže, pa verjemite da sem poskušala že vse.. tudi v pasji šoli, tam je delala brez problema, a čez en teden mi pobegnila na morju v kampu.. skrbijo me ti njeni prebliski, ubogljivost ni toliko problematična kot to.

Jaz pa se ne strinjam, da je vsak pes ki ne zna odpoklica nevzgojen, razvajen, dominanten in ne vem kaj še vse. To je pač vaja, ki jo psa Naučiš – ravno tako kot sedi, prostor in vse druge vaje, le da je toliko pomembnejša. In če jo (še) ne obvlada to ne pomeni da ni dobro vzgojen. Je pa seveda nujno imeti takega psa na povodcu. Tudi jaz za mojega trdim da je vzgojen in ga lahko povsod vzamem – čeprav ne zna dobro odpoklica (ima izredno močen lovski nagon) in potrebuje nekaj časa da sprejme druge pse (na začetku je agresiven, po kaki minutki pa ga sprejme). Ne vem zakaj bi to da nima dobrega odpoklica pomenilo da je nevzgojen, samo glede na to da je že velikokrat zbežal za divjadjo (pri prejšnjih lastnikih) in da ve kakšen užitek je to, pa še zelo močen lovski nagon ima, ga je zdaj pri 5. letih starosti zelo težko, če sploh mogoče, naučiti dobrega odpoklica.

Jaz bi ti samo še svetovala, da imaš psičko vedno na povodcu, ker so te situacije preveč nevarne. Jaz pri mojem uporabljam 15 metrov dolg sledni povodec in je res super, on ga lepo vleče za sabo in ko je nevarno ga samo pohodim oz. primem. Nekaj najbolj uporabnega kar sem kdaj kupila, vsekakor, je varno in še vedno lahko on bolj uživa kot na tistem kratkem povodcu.