ojdipov (in elektrin) kompleks
Hoj,
težko je, ampak včasih je treba priznati napako: narobe sem uporabljala besedo “ojdipovsko” (v postu o tandemskem dojenju, kjer mimogrede vseeno ne morem soglašati), pa je me Elektra podučila. Ker se je res potrudila, bom kar skopirala spodaj, da bodo še ostali lahko prebrali:
Elektra pravi:
Ojdipov in Elektrin kompleks sta izraza, ki ju spoznajo mnogi ljudje že kot otroci a razumejo šele mnogo pozneje. Ponavadi takrat, ko se v njihovem življenju pojavijo težave, ko se jim zdi, da so izgubili svoj jaz, ko neuspešno iščejo lastno identiteto in živijo z občutkom razdvojenosti.
Utemeljitelj Ojdipovega kompleksa je S. Freud. Na žalost pa se dogaja, da Freuda zlorabljajo za svojo argumentacijo prav tisti, ki o Freudu in njegovi ‘nihilistični obsedenosti s spolnostjo’ ničesar ne vedo. Freud je prvi pokazal na vlogo empiričnega očeta v duševnem razvoju otroka. Opozorila bi tudi na razloček med psihoanalizo in psihologijo, ki jo površni razlagalci Freuda in raznih kompleksov pogosto zamenjujejo! Redukcija Ojdipovega kompleksa iz odnosov na simbolni ravni v izključno biološka razmerja je diletantska vulgarnost.
Ojdipov in Elektrin kompleks ni samo odnos mati-otrok ampak je odnos mati – otrok – oče. Osnovni princip je, da si deček zaželi mamo, oče pa mu predstavlja oviro. Ker je oče premočen nasprotnik, otrok razvije strah pred kastracijo. Zaradi strahu pred kastracijo, otrok razvije obrambno vedenje potlačevanja in izbere introjekcijo (prevzame očetove lastnosti, da bi zmanjšal nevarnost).
Sigmund Freud mite razlaga kot “rezultat kolektivnih sanj človeštva, ki se nahaja v stanju nepretrgane nevroze zaradi potlačitve in nemožnosti seksualne zadovoljitve”. Za Freuda je, na primer, celotna grška mitologija prikaz iracionalnega izražanja konkretnih kompleksov in travm. Po njegovem dojemanju obstaja mitska zgodovina – imaginarna predzgodovina, v središču katere je lik junaka, ki ubije svojega očeta. Prav to je tema grškega mita o Titanu Kronosu, ki mu mati Gea pomaga ubiti očeta Urana. (Na tem seksualnem rivalstvu bogov temelji tudi “Ojdipov kompleks”, ki ga Freud izpelje iz grškega mita o Ojdipu.) V tem mitu Freud najde simboliko seksualnega nagnjenja sina do matere in sovraštva do očeta.
To se lahko razreši, če se otrok uspe identificirati z očetom (z normami, ideali, ki jih oče predstavlja).Ta tip simbolne identifikacije daje otroku spoznanje, da obstajajo pravila, ki jih morajo spoštovati oče, mati in otrok. To omogoča osamosvojitev od matere in odkritost do zunanjega sveta. Oče je glasnik zunanjega sveta. Za to je zelo pomemben očetov lik – biti mora avtoriteta, ki norme dokazuje sam na sebi, ne pa da otroka ustrahuje. Pravila igre naj ne bi bila izraz očetove samovolje. Nujnost upoštevanja pravil kaže sam na sebi. Otrok ni več odvisen od njegovih kapric, ampak sprejme pravila igre. Če pa do tega ne pride, lahko pride do nerazložitve Ojdipovega kompleksa. Otrok se je z očetom poistovetil. Oče je vzor samokontrole, z načinom življenja dokazuje norme. Gre za topel, ljubeč odnos, ki je hkrati nepopustljiv, ker starši otroku postavijo meje. Otrok razširi socialne stike, ni več navezan le na mater.
Lp
Nick 2